Spoznajte Simono Plut Benec in Lejo Plut, ki sta za Aleteio spregovorili o družini, vračanju domov in življenju z glasbo
Plutz je bend, ki je nastal v krogu belokranjskih sorojencev družine Plut in se je do pred kratkim imenoval The Plut Family. Bend že od samega začetka sestavljajo brat Gašper (kitara) ter sestri Leja (vokal in bas kitara) in Simona Plut (vokal), zadnjih šest let za ritem skrbi Aljaž Ogulin, za klaviature pa že skoraj eno leto Jaka Špehar.
Čeprav so pot začeli bolj sproščeno, pa z novim začetkom, ki so ga naznanili tudi s spremembo imena (Plutz), še bolj samozavestno in z željo po več stopajo proti vrhu slovenske glasbene scene. Ne odlikuje jih zgolj dobra glasba, pač pa tudi posebne vezi, ki jih prepletajo. O teh in drugih bolj osebnih temah smo se pogovarjali s Simono in Lejo.
Kakšne spomine imata na odraščanje in večanje vaše družine?
Leja: Jaz imam zelo malo spominov o tem, da smo bili vsi štirje doma. Najstarejša sestra Polona je od Gašperja starejša 12 let. Ko je bila ona že na faksu, je Gašper ravno dobro odrasel. Se pa spomnim, da nas je vedno spremljala glasba in da so govorili, da smo znali prej peti kot hoditi.
Simona: Preden se je rodil Gašper, smo se zelo razveselile, da bo mami imela še enega otroka. S Polono sva se razveselili bratca, ki pa je takoj po rojstvu umrl, potem pa še Leje.
Leja: Zanimivo je, da so bratcu dali ime Jaka, zdaj pa je naš peti član benda tudi Jaka!
Simona: Po Leji je naša mami ostala doma. Vsi smo hodili v glasbene šole, mami je bila šofer cele tedne. Ati je najprej igral z bendi, potem pa se je začel ukvarjati z ozvočevanjem. Velikokrat nam je vrtel različne zvrsti glasbe.
Kako se je potem vsak od vas osebno angažiral za glasbo in je skupno veselje preraslo v bend Plutz (prej The Plut Family)?
Simona: V resnici smo prvič nastopali skupaj za atijev 50. rojstni dan, ko smo mu leta 2015 kot presenečenje pripravili točko, ker si je vedno želel, da bi igrali vsi skupaj. Vsak je sicer igral svoj inštrument; jaz violino, Leja flavto. Ko je ati potem dal idejo, da bi več igrali skupaj, sta se Leja in Gašper začela učiti eden električno kitaro in drugi bas kitaro.
Leja: Ja, ati je rekel, naj nekaj naredimo. Simona se je v okviru šole učila klavir, Polona pa se je takrat za prvih nekaj nastopov naučila bobne, samo za začetek, potem pa je nastopanje ni tako zanimalo kot nas tri.
O izbiri imena "Plutz"
Prvo pesem z novim imenom so izdali pred kratkim!
Kako pa se je danes vračati domov, kjer imate tudi vaje?
Simona: Doma je včasih kaos, ker se velikokrat pogovarjamo o glasbi. Mami bi včasih raje videla, da se pogovarjamo o čem drugem, o življenju na splošno.
Potem bo gotovo z veseljem prebrala ta intervju!
Obe: Ja!
Leja: Edini doma je zdaj Gašper. Večinoma res pridemo domov zaradi vaj; mami je zelo vesela in vpletena. Brez nje in atija, ki pomaga pri tehniki, bi težko počeli, kar počnemo. Mama vedno pomaga s čuvanjem otrok in s hrano. Včasih se nam zdi že kar samoumevno, da je doma na mizi hrana. Tako da, mami, hvala!
Kako bi opisali delo, ustvarjanje z družino? Je ob delu s sestro in bratom več priložnosti za spor ali je ravno zaradi družinskih vezi komunikacija lažja?
Leja: Na prvo žogo bi vsak rekel, da je z družino težje delati, ker nimaš dlake na jeziku. Po drugi strani pa razmišljam, da je veliko zgodb, ko so se bendi skregali in šli narazen. Zato ni slabo, da sproti rešujemo nesoglasja in se stvari ne nabirajo. Tako ne pride do prekinitve vezi, ker si tega tako ali tako nihče od nas ne želi. Še vedno pa je včasih izziv in ne moremo reči, da se nikoli ne kregamo.
Velikokrat pojete na porokah, praznovanjih. Kako ti čustveno nabiti dogodki vplivajo na vaju kot izvajalki, še bolj pa kot osebi?
Simona: Igranje z akustično s kitaro in vokaloma ni bila naša prva želja, a po koroni večjih koncertov ni bilo. Tako smo začeli igrati na poročnih obredih, kar je bilo tudi najbolj enostavno. Štejemo si v veliko čast, da nas osebi, ki ju ne poznamo, povabita, da ju pospremimo na novo življenjsko pot.
Leja: Nekatere poroke so takšne, ki jih samo "daš čez", nekatere pa se te res dotaknejo. Posebej tiste, na katerih ženin joka, ko njegova nevesta prihaja proti njemu. Takrat rečem: "Simona, poj, prosim!"
Simona: Na porokah vidiš, da si tam s pomenom. Tudi pari so nam zelo hvaležni in nam s to hvaležnostjo ter prijaznim odnosom veliko dajo.
Imata od katere od porok posebno zgodbo?
Simona: Letos smo imeli julija štiri poroke. Na treh od teh smo sodelovali z Martinom Golobom, pa prej še nikoli nismo. Na vsaki poroki poslušam pridigo in res se vidi, kdo zna povedati in tudi ganiti. Všeč mi je bilo, da Martin Golob govori s primeri, da so njegove besede res razumljive.
Kaj vama glasba daje?
Leja: Odkar smo spet zares začeli, mi daje glasba zagon in smisel, me izpolnjuje. Brez glasbe si ne predstavljam življenja, ker je z glasbo življenje veliko bolj dinamično.
Simona: Skozi glasbo lahko s širšo publiko delimo vrednote. Cilj nam je s pesmimi dati naprej, kar tudi sami čutimo.
Vaše pesmi imajo pogosto čustvena sporočila. Morda družinsko izstopa pesem Kot otrok, ki ste jo ustvarili za starše. Za kaj sta staršem najbolj hvaležni?
Simona: Predvsem za vrednote, ki sta nam jih dala. Najbolj, da je treba vztrajati v odnosu in da moraš biti pošten. Tudi če ne bi dala ničesar drugega, se mi zdi, da za življenje potrebujemo dobre vrednote, da znamo ločiti med dobrim in slabim.
Leja: V Sloveniji in po svetu vidiš različne tipe ljudi. Šele potem se zavedaš, koliko je vredno to, kar so ti dali starši; vzgojo, vrednote. Pa tudi: če ne bi bilo njiju, tudi mi zdaj ne bi bili Plutz. Ko gledam nazaj, šele vidim, da sta morala mami in ati dati svoje življenje na pavzo, da sta vse nas štiri "spravila gor". Mislim, da jima nikoli ne bomo mogli poplačati. Lahko jima samo poskušamo lepšati dneve.
Kdo pa sta Simona in Leja, ko se ne ukvarjata z glasbo?
Leja: Drugače se nekoliko ukvarjam z modelingom (je fotomodel, op. a.) in igranjem v kakšnih reklamah ter serijah. Vedno sem se dobro počutila pred kamero. Zadnje čase tudi ustvarjam veliko vsebin na družbenih omrežjih, sem pa tudi licencirana maserka. Že tri leta s fantom hodiva tudi na akrojogo. Sem sicer zelo svoboden tip človeka. Razdeljena sem na dva dela: lahko se uredim, lahko pa nosim barvna udobnejša oblačila, sem spontana in vse letalske vstopnice rezerviram par dni prej. (smeh)
Simona: Tudi jaz rada potujem in mi veliko pomeniti videti svet. Trenutno se moje življenje vrti okoli družine. Čim več želim biti s hčerama in možem (možu je Simona napisala prav posebno pesem, op. a.); če je le mogoče, sta tudi hčeri čim več doma, da nista popoldne predolgo v vrtcu oziroma šoli. Včasih si želim, da bi lahko živela dve življenji; eno bi posvetila samo družini in bi bilo lažje. Ko veš, da moraš nekaj delati, nisi nikoli tako miren, kot ko si z otroki. Po drugi strani pa rada delam.
Sicer pa imam rada tradicijo, stare stvari, vse, kar ima neko dediščino in osebno vrednost. Z možem sva zato pred dvema letoma izdelala dnevnike za starše in stare starše, da lahko zapišejo svojo zgodbo in ta ostane. Ta projekt sva poimenovala Za vedno.
Pri Aleteii smo prvi izvedeli o načrtih benda! Plutz namreč napovedujejo ustvarjanje v stilu country glasbe.
