“Bolezen me je ozdravila panike, živčnosti, hitenja”

Nisem še doživela, da bi me kdo prosil, da pred začetkom intervjuja skupaj zmoliva k Svetemu Duhu. Jasna je bila prva. Sprejela me je z odprtimi rokami in toplim objemom, nasmejana in žareča. "Jaz ves čas kličem Svetega Duha," je povedala.

"Imela sem lepo življenje. Odraščala sem z bratoma in sestro in ko smo se preselili, sem šla enkrat s sosedo k maši. Ko sem slišala petje s kora, sem bila tako očarana, da sem začela z veseljem hoditi k maši. Vključila sem se k skavtom, se v 4. razredu krstila, v puberteti pa me je spet malce odneslo." Ko je dobila otroke, se je spet začela vračati v cerkev, a je bila močno okupirana s svojo službo – Jasna namreč vodi tečaje angleščine in francoščine za otroke in je ves čas delala popoldne. Z možem sta začela zidati hišo in vsega je bilo preveč. Za duhovnost ni bilo prostora. "Zvečer sem na hitro zmolila, to pa je bilo vse." Kljub temu se je takrat Jasni zdelo, da je srečna in da življenje ne bi moglo biti lepše.

A ni šlo vse po načrtih. "Telesno sem čutila, da nekaj ni v redu. Problemov nisem reševala tako, da bi jih izročila Jezusu, ampak sem jih reševala s paniko." Nabiralo se je vedno več skrbi in ob večerih je čutila tiščanje in bolečino v prsih. "Bila sem utrujena. Vedela sem, da nekaj ne bo v redu in da moram nekaj spremeniti. Takrat sem delala cele popoldneve, za družino ni bilo veliko časa. Čutila sem izčrpanost."

Odločila se je, da pusti službo. Ker si je želela še naprej delati z otroki, je 1. septembra odprla s. p., da bo delala le toliko, kolikor bo potrebno. 16. septembra je zatipala bulico.

Na ultrazvoku ji je zdravnik povedal, da gre najverjetneje za fibroadenom, spremembo žleznega tkiva v dojki. Vseeno je morala še na punkcijo. Ta je pokazala raka. Ko so prišli rezultati, je ravno učila. "Gledala sem učence, oni pa mene in vedela sem, da imam pred seboj še pet ur dela. Učila sem do konca. Otrokom sem povedala, da sem izvedela nekaj žalostnega, in jih prosila, naj bodo pridni."

Ko je prišla domov, se je lahko zlomila. "V sebi sem se začela kar poslavljati, razmišljala sem o tem, koliko časa mi je še dano. Prva stvar, ki me je zadela, je bilo vprašanje: 'Kaj bo z mojimi otroki?'" V naslednjih dneh je bila fizično povsem nemočna. "Doma sem morala povedati, da sem zbolela. Z možem sva bila jasna: 'Mamica ima raka'. Nisva želela ovinkariti."

Pred začetkom zdravljenja se je zelo povezala s svojo družino: vsak dan so poskušali izkoristiti na polno. "Hodili smo na izlete, tudi na Brezje k Mariji. Spomnim se, kako lepo mi je bilo, ko sem hodila s sinom domov iz šole. Končno sem imela čas za svojo družino, ki ga prej nikoli nisem imela."

Obvestila je vse starše in otroke, da se tečaji končujejo. "Poslani sta mi bili dve mamici mojih učencev. Ena mi je vsak dan poslala razlago evangelija za tisti dan, kar mi je dalo veliko moči, druga pa mi je pošiljala različne molitve in pričevanja ljudi, pesmi in predavanja. To je bilo ključnega pomena, da sem začela moliti – zares – iz svojega srca."

"Ko sem ljudem povedala, da sem zbolela, sem morala hitro postaviti mejo, ker so mi vsi želeli pomagati. Priporočali so mi zdravilce, bioenergetičarje, diete … Vsakodnevno sem dobivala mnenja ljudi, kaj bi mi pomagalo, da se pozdravim. Čeprav sem cenila njihov trud, me je to začelo psihično utrujati. Ljudem sem povedala, da potrebujem svoj mir."

Kmalu se jo je Sveti Duh močno dotaknil pri sveti spovedi, pred operacijo. "Ko sem prišla na onkologijo, sem takoj našla kapelo in šla noter. Tam sem zagledala duhovnika in začela se je sveta maša. Kot da bi me čakali! Nisem šla k obhajilu, ker že dolgo nisem šla k spovedi. Ko je bilo maše konec, sem župnika prosila za spoved. Prejela sem Jezusa, potem še bolniško maziljenje, in ko sem odhajala iz bolnišnice, sem hodila kot omamljena. V sebi sem čutila moč, vse ljudi sem pozdravljala, počutila sem se, da sem zdrava."

Po operaciji je sledila kemoterapija. "Mislila sem, da bo po operaciji vsega konec, pa ni bilo tako. Sledile so kemoterapije, ob katerih sem se zelo slabo počutila. Ničesar nisem mogla sama narediti," se spomni. "No, pa mi je Jezus spet poslal čudovite mamice mojih učencev, ki so to zdravljenje že doživele in me bodrile."

Težko ji je bilo, ker ničesar ni zmogla, a je začela gojiti veliko hvaležnosti za vse, ki so ji takrat pomagali. "Moja mami je vsak dan kuhala za nas, mož je poskrbel zame in za otroke. Vso pomoč sem sprejemala z veliko hvaležnosti."

Ko ji je bilo najtežje, je šla tudi k psihoonkologu. "Ko sem videla, da sem na tem, da bom morala jemati antidepresive, sem v nekem trenutku čutila, da so se mi solze posušile in v glavi se je zgodil klik: Ti potrebuješ pomoč vsak dan. Boš začela jemati tablete ali se boš resnično odločila za Jezusa?"

Veliko ji je pomenilo, ker je toliko ljudi molilo zanjo. "Moji učenci so mi pozneje povedali, da so pri verouku skupaj šli v kapelo in molili. Nekateri starši so se prvič začeli pogovarjati o bolezni in o trpljenju s svojimi otroki. Ko sem videla vse to, sem bila hvaležna – iz moje bolezni so se rodile tudi lepe stvari."

"Ko sem bila tako slaba, sem začela razmišljati o tem, da moram odpustiti. Vzela sem list papirja in nanj napisala, komu sem jaz naredila krivico v življenju in za koga imam občutek, da jo je naredil meni. Ta list mi je pomagal, da sem odpustila vsem, ki so me prizadeli. Težje je bilo odpustiti sebi, a vse to sem predala Jezusu. To je bila velika stvar zame in za mojo dušo."

Šla je tudi na molitev za notranje ozdravljenje k p. Petru Vrabcu, kjer je doživela močan občutek olajšanja in miru. "Bila sem kot žena, ki se dotakne Jezusove obleke in neha krvaveti." Rada je šla tudi na Kurešček in tam veliko molila za druge mamice. "Čez čas sem opazila, da s tem, ko molim za druge, prihajajo tudi v moje življenje same čudovite reči."

Vrnila se je tudi v cerkev. "Najprej sem šla le k jutranji maši med tednom, nato pa sem morala iti kar vsak dan. To je bilo za moje bližnje šok. Svoje življenje sem obrnila na glavo. Ustrašili so se, da se mi je zmešalo. Možu sem rekla: 'Mitja, jaz moram iti k maši, ker tam dobim mir, ki mi ga svet ne more dati. Ni se mi zmešalo, jaz sem še zmeraj Jasna, z mano je vse v redu.' Vsem sem rekla isto: 'Vem, da vi tega ne razumete in ni vam treba razumeti. Prosim vas samo, da to spoštujete.'"

Opazila je, da v veri najde toliko tolažbe, da je hotela spreobrniti vse ljudi. "Vsi bomo skupaj hodili k maši, skupaj bomo molili. Videla sem, da tako ne bo šlo in da s tem druge v resnici oddaljujem od Boga. Morala sem se umiriti."

Ko se je spremenil njen pristop, so se spremenili tudi njeni domači. Ob večerih so začeli skupaj moliti in prositi za različne ljudi. Jasna je začela brati berilo v cerkvi, začutila je klic, da ustanovi otroški pevski zborček, pridružila se je molitveni skupini. "Nisem vedela, kako pristopiti do župnika, pa sem pred začetkom svete maše prosila Jezusa, naj mi pomaga. Stopila sem v cerkev in zaslišala začetni nagovor: Bodite pogumni. Če vas Jezus kliče, mu odgovorite!"

Zdaj Jasna vodi otroški zbor Marijini otroci. V župniji je našla svoj drugi dom. Vedno si je želela brati Sveto pismo, a ni vedela, kako začeti. Podarjeno ji je bilo, da se je udeležila skupine DMŽ (Delavnice molitve in življenja), kjer so se učili brati Sveto pismo.

Ko se je njeno počutje počasi začelo izboljševati, je vedela, da se bo morala vrniti v službo, a se je bala, da bo popoldansko delo zanjo prenaporno. "Molila sem: 'Jezus, ne vem, kaj naj naredim. Bojim se, da bom morala spet veliko delati in ne bo časa ne zame ne za družino. Daj mi znamenje, ali naj se vrnem nazaj k otrokom!' Odgovoril mi je v petih sekundah. Kar naenkrat sem zaslišala otroški smeh. Pogledala sem skozi okno in zagledala skupino otrok, ki so šli mimo naše hiše, peli, klepetali. Od 365 dni in od vseh minut v dnevu so šli med to molitvijo mimo hiše. Samo jokala sem od hvaležnosti. Vedela sem, kaj moram storiti. Vrnila sem se k otrokom."

Življenje se je spremenilo. "Lahko rečem, da me je bolezen ozdravila. Ozdravila me je panike, živčnosti, hitenja. Prej me je bilo vsega strah, skrbelo me je za družino. Nisem znala predati strahu in panike. Zdaj sem veliko bolj mirna. Počutim se svobodna, ker sem odpustila sebi in drugim. Ko opazujem svoje bivanje na tem svetu, imam občutek, da je moje življenje prežeto z besedami iz Svetega pisma. Beremo na primer: 'Ne vemo ne dneva ne ure.' Meni je bila podarjena še ena priložnost, ki je marsikdo ni dobil. Vsak dan molim, da bi zmogla vero živeti, zaupati v Jezusa Kristusa, da bi lahko izpolnjevala njegove zapovedi, živela življenje brez obsojanja. Zelo rada spremljam svete maše iz cerkve Marijinega oznanjenja v Ljubljani in pred kratkim sem slišala pridigo čudovitega patra, ki nas je povabil, da bi zmogli uporabljati svoji roki ne za to, da druge kamenjamo, ampak za objem, usmiljenje, razumevanje, pomoč."

Minila so tri leta in Jasna je ravno končala jemati biološka zdravila. Njeno počutje se počasi izboljšuje. Zdravljenje je bilo res naporno in prepričana je: "Jaz vem, da tega ne bi zmogla, ampak sem od Boga dobila moč. In to je milost."