"Prosi za nas, grešnike, zdaj in ob naši smrtni uri."
Teh besed sem se naučila že v zgodnjem otroštvu. Naučila sem se zvokov, postavitve premorov; obvladala sem celo umetnost združevanja svojega glasu z drugimi glasovi, da bi oblikovala enoten val iskrenih prošenj.
Toda po letih izgovarjanja zdravamarij se mi je nekega dne posvetilo, da se v zadnjih besedah molitve skriva posebna prošnja.
"Ob naši smrtni uri." Marijo prosimo, naj moli za nas v najpomembnejšem trenutku življenja, ko duša zapusti telo in stoji pred Gospodom. Ko se, v sreči ali nesreči, pred nami razprostre večnost.
Meni pa se zdi, da lahko ta "smrtna ura" pomeni tudi nekaj več. Pred letom ali dvema sem molila na tekalni stezi v bližnji telovadnici. Ko sem takole tekla na mestu, mi je po milostnem naključju nekaj dalo misliti – obstajata vendar dve vrsti smrti! Ne poznamo le telesne smrti, pač pa tudi notranje umiranje, usmrtitev "starega človeka", o katerem govori apostol Pavel – dela samega sebe, ki se je obrnil od Boga ter se navezal nase in na greh.
Ali ne potrebujemo Marijine podpore tudi v tem trenutku svoje "smrti"?
Zdaj razumem, da ta prošnja v zdravamariji povzema vse to: prosi zame zdaj; prosi zame ob uri moje telesne smrti; in prosi zame ob mojih drobnih, vsakdanjih smrtih – tistih, ko umiram sama sebi, v trenutkih, ko sem poklicana, naj pokopljem "staro sebe", da bi, mrtva grehu, lahko vstala od mrtvih v polnost življenja v Kristusu.
"Treba je, da odložite starega človeka, kakor je živel doslej …," piše apostol Pavel v pismu Efežanom, "da … oblečete novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen."
Ali ni to "odlaganje starega človeka" neke vrste smrt? Smrt, ki se je prav tako bojimo in pred njo bežimo vsak dan? Včasih sem v skušnjavi, da se poigravam z mislijo, kako se enkratno telesno mučeništvo zdi razmeroma preprosto, če ga primerjamo z možnostjo, da iz dneva v dan žrtvujemo svojo voljo.
In tu nastopi naša Mati Marija. K njej se lahko zatečem z vsemi svojimi strahovi, s svojimi grozljivimi predstavami o tem, kaj prinaša prihodnost, z vso svojo popolno šibkostjo. Prosi zame zdaj – v vseh mojih trenutnih težavah, strahovih in bojih. In ob moji smrtni uri – v tistih trenutkih notranje smrti in ob tisti poslednji uri, ko bom stopila pred Božji sodni stol.
Kakor je do konca ostala s Kristusom, bo spremljala tudi nas, če ji bomo le dopustili. Želi nas podpirati v naših vsakdanjih smrtih, da bi nas videla, kako bomo v svoji poslednji uri zmagoslavni stopili pred Kristusa.
Naše bitke so resnične! Naši drobni boji štejejo! Vendar jih ne moremo premagati sami. Zato za pomoč goreče prosimo, v iskrenosti in zaupanju, našo zvesto Mater Marijo.
Sveta Marija, Mati Božja, prosi za nas, grešnike, zdaj in ob naši smrtni uri. Amen.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
