Velika večina v življenju hrepeni po določeni stvari. Jaz osebno se pogosto zalotim, da me zamikajo kakšne prestižnejše materialne dobrine. Nov telefon, pametna ura, brivski aparat s samodejno čistilno napravo. :)
Ko pa imam posebej "dober dan" pa me zamika tudi, da bi imel apartma na morju, avtodom ali pa malo večjega gumenjaka. Prav je, da sanjamo, da imamo v življenju cilje, ki jih želimo doseči.
A obenem je ključno, da se zavedamo, kako nam lahko nabiranje takšnega bogastva škodi. Kaj nam pomeni vse to, kar je zgoraj našteto, če nimamo odnosov? Kaj pomeni, da se z bogato plačo nekako dokopljemo do zasluženega pokoja, nato pa nimamo prijateljev/bližnjih, s katerimi bi lahko na stara leta uživali v tem, kar smo dosegli? Zato, ker smo vsa ta leta shranjevali v žitnice materialne dobrine, pozabili pa smo na odnose.
Ravno to me nagovarja v današnjem Lukovem evangeliju, kjer je zapisano: "Neumnež, to noč bodo tvojo dušo terjali od tebe, kar pa si spravil, čigavo bo?" (Lk, 12, 21)
Po svoje me je strah tega trenutka, ker nisem prepričan, če je v mojih žitnicah res dovolj tega, kar je pomembno tudi za ljudi okoli mene. Ko bo enkrat prišlo do točke, ko se bo delala inventura moje žitnice, kaj se bo tam našlo? Apartma? Gumenjak? Mogoče tudi. A resnično si želim, da bi nad vsem tem bilo še bogastvo odnosov, ki jih v življenju ustvarjam.
Vsi imamo priložnost, da začnemo tukaj in zdaj. Smo v mesecu rožnega venca. Namenimo kakšno desetko tudi nabiranju pravih dobrin in polnjenju naših žitnic s pravimi odnosi.
Predvsem pa imamo tudi starši dolžnost, da otroke naučimo, kakšne dobrine je v življenju vredno nabirati. Nič hudega, če jih o tem učimo iz avtodoma, a pomembno je, da jim damo jasno vedeti, da na koncu ne bo štelo materialno bogastvo naših žitnic, na katerem lahko mirno živimo, ampak bogastvo odnosov, ki smo jih v življenju ustvarili.
