Urša Cankar z Vrhnike in Nuno Soares iz Portugalske sta se spoznala v Rimu. Po treh letih spoznavanja in prečiščevanja sta leta 2016 stopila v zakonsko življenje. Uršo dobro poznamo po njenih prečiščenih in odločnih besedah na Pohodu za življenje, pri tem je ne podpira le mož Nuno, temveč tudi otroci, ki so jima podarjeni: Faustin (8), Maria (7), Emanuel José (4), Luis Maria (1,5). Vsi pa že z veseljem pričakujejo petega.
Kaj vam prihaja v ospredje ob besedi življenje?
Urša: Ja, dojenček, ki se ga tako veselimo.
Zakaj sta svoje življenje zastavila za življenje?
Faustin: Normalen odgovor. Ja, da življenje ne umira, da se življenje ne potaplja v dnu, da se življenje viša in viša.
Urša: Lepo si povedal. Življenje je največ, kar nam Bog lahko da. Če nimamo življenja, nimamo ne lepih odnosov, ne vere, ne Božjega razodetja, ne vemo, da je živ v evharistiji, da nas ljubi. Vsem ljudem želimo, da imajo življenje, da je cenjeno, spoštovano, varovano, da bi imelo pravo mesto, da bi spet obnovili to veselje.
Ali izhaja posvetitev sv. Jožefu iz želje, da vas ščiti in varuje?
Urša: S posvetitvijo sv. Jožefu sva videla, kako velik zavetnik za življenje je. Je varuh devic, strah hudobnih duhov, steber družine, in če vse to oče udejanja v svojem življenju, potem bo življenje njegovega otroka zagotovo zavarovano. V bistvu je sv. Jožef naš veliki zavetnik.
Na globoko sta odrinila z odločitvijo za šolo za misijon v Rimu, kjer sta poglobila svoj odnos z Bogom, da sta zdaj lahko pričevalca tudi za druge.
Urša: V svojem življenju sem izkusila, kaj je življenje v polnosti in kaj to ni. Nisva še na končni točki, še rasteva v odnosu. Lahko sva še bolj potrpežljiva z otroki, bolj na razpolago drug drugemu, otrokom in svetu. Bog je lepo poskrbel za naju, naju poklical na to skupno pot v šoli za misijon v Rimu. Čudovit Božji načrt! V meni je velika hvaležnost za to, kako naju je Bog vodil po tej poti korak za korakom. Lahko sem doma, Nuno je tu, za našo družino je poskrbljeno – v vsem tem vidim Božji načrt.
Nuno: Ko sem šel na misijon, sem dobil Božjo besedo: "Nikogar ni, ki bi zaradi mene in zaradi evangelija zapustil hišo, ali brate, ali očeta, ali otroke, ali njive in ne bi zdaj, v tem času, sredi preganjanj, prejel stokrat toliko …" Takrat sem res veliko pustil na Portugalskem. Ko sem se odločil, da grem v Rim, sem dobil službo za nedoločen čas, in to v času finančne krize na Portugalskem. Ampak hvala Bogu, sicer ne bi dobil žene, otrok, življenja v Skupnosti Emanuel.
Spoznala sta se v Rimu, potem sta se vrnila vsak v svoj dom.
Nuno: Normalno je bilo, da so se po zaključku šole za misijon vsi študentje vrnili v domače okolje. Za nami je bilo leto intenzivnega življenja, molitve, učenja, odkrivanja velike obdarjenosti z milostjo in razpoložljivosti za misijon. Spraševala sva se, kaj bo z najinim odnosom, in si vzela tri mesece za premislek, z željo, da bi se prav odločila, in v skladu z Božjo voljo. Nisva se niti pogovarjala. Vedela pa sva, da če je Božji načrt, da bova skupaj, tri mesece ni nič.
Urša: Po treh mesecih sva vedela, da je to Božja volja.
Nuno: Spoznala sva se v Rimu in začela tudi najino skupno pot na Trgu sv. Petra.
"Življenje je največ, kar nam Bog lahko da. Če nimamo življenja, nimamo ne lepih odnosov, ne vere, ne Božjega razodetja, ne vemo, da je živ v evharistiji, da nas ljubi."
Prepoznala sta, da je to vajina pot. Treba pa se je bilo tudi odločiti, kje in kako bosta živela.
Nuno: Bilo je kar preprosto. Če bi Urša kot vzgojiteljica prišla na Portugalsko, bi morala znati portugalsko, če pa jaz delam kot elektroinženir, ni nujno, da znam slovensko, dovolj je angleško.
Se je bilo težko navaditi na Slovenijo in slovenščino?
Nuno: Ja, bilo je težko. Živel sem v Lizboni, v središču mesta, kjer je bila gneča, hrup, veliko vsega. Ko sem prišel na Vrhniko, je bil tu nenavaden mir, ko sem šel v trgovino, nisem ničesar razumel.
Urša: To obdobje je bilo res težko. Imela sva veliko preizkušenj, preden sva se poročila.
Koliko časa je še trajalo do poroke?
Urša: Poročila sva se šele čez tri leta. Leta 2013 sem prišla iz Rima.
Nuno: V Slovenijo sem prišel leta 2015 in julija 2016 sva se poročila.
Urša: Pomenljiv je najin poročni stavek: "Prišel sem, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju."
Kako sta vedela, da sta na pravi poti?
Urša: Vedela sem, da je Nuno dober človek, zame pa je bil kar duhovni boj in so mi zelo pomagale sosestre v Skupnosti Emanuel. To je bilo prečiščenje. Ko pa sem se odločila, je bilo zelo lepo leto zaroke in priprave na poroko, šole za zakon.
Nuno: Jasno mi je bilo, da bo Urša fantastična mama, mislim pa, da ne bi bila skupaj, če ne bi imela duhovnikov, bratov in sester v Skupnosti, ki so nama pomagali s svojimi izkušnjami.
Sta kmalu po poroki postala starša?
Urša: Že po enem mesecu sem bila noseča s Faustinom – bilo je v letu usmiljenja, zato je tudi dobil to ime. Res veliko veselje, hkrati pa tudi priprava na novo vlogo. Bil je zelo lep čas in čutila sva veliko hvaležnost, da sploh lahko imava dojenčka.
In Bog vaju je obilno blagoslovil.
Urša: Podarjeni so nama štirje otroci, petega pa z veseljem pričakujemo.
Kaj se vama zdi pomembno pri vzgoji? Kaj želita otrokom posredovati z vzgojo za življenje?
Nuno: Želiva, da najini otroci pridejo v nebesa.
Urša: Naš družinski program je, da jih vodiva po poti svetosti. To je največ, kar imamo. Zelo aktivna sva tudi v Skupnosti Emanuel, ker želiva, da otroci odraščajo ob družinah, kjer je Jezus na prvem mestu.
Nuno: Veliko energije je potrebno, da imava otroke doma. Imamo šolo na domu. Skoraj vsak dan se pogovarjamo o svetnikih, skupaj molimo in skupaj smo prebrali tudi Povest duše. Otroci imajo zelo radi stripe o Jezusu, svetnikih.
Urša: Otrokom želiva predati, da je vera nekaj čudovitega, imamo skupno Mamico v nebesih, zglede v svetnikih. In ko smo pri maši, je lepo, ko otroci odreagirajo ob svetniku tistega dne, če so o njem že kaj slišali. Naša vera je tako čudovita in bi jo res rada predala otrokom.
Nuno: Ne vero kot znanost, ampak vero kot odnos z živim Bogom. Skupaj odkrivamo, kaj vse nam Bog daje, in se mu odpiramo.
Odločili ste se za šolo na domu. Ali je to pri nas še posebnost?
Urša: Ja, pri nas, po svetu pa večina vidnejših katoličanov šola svoje otroke doma. Preveč je slabih vplivov in menim, da to kvari duše naših otrok. Za to, da lahko podaš lepote vere otrokom, je potreben čas. Še toliko znanj in priznanj nič ne koristi, če ne veš, kdo je naš Odrešenik.
Nuno: Kolikor več daš, več dobiš. Eno uro verouka na teden je zelo malo, doma imamo lahko več kot eno uro vsak dan. Molimo skupaj, beremo skupaj, če bi bili v redni šoli, bi bilo to zelo težko.
Kot drugo pa je pomembno tudi to, da se lažje organiziramo in gremo za več časa na Portugalsko, od koder prihajam. Tako imajo otroci več stikov z babico in tekoče govorijo portugalsko, pa tudi mene bolje razumejo, ko od blizu vidijo kulturo in navade na Portugalskem.
Otroke šolata doma. Kako pa je to v praksi?
Nuno: Res je, da se imamo lepo, je pa to pot, ki ima dobre dneve, a tudi težke. Če smo doma, je treba poskrbeti za šolanje, za dom, najin odnos, odnos z otroki. Pridejo tudi dnevi, ko je zelo težko in sva zelo utrujena.
Urša: Vera nama pri tem zelo pomaga. Če zjutraj vstanem prej in imam čas za molitev, je dan drugačen. Vesela sem, da bo tudi Nuno službeno delal na področju pro-life in bo lahko delal nekaj, kar mu bo dalo več smisla.
Po devetih letih od poroke pričakujete petega otroka. Za kaj sta hvaležna?
Nuno: Urši večkrat povem, da sem hvaležen za dan, ko sem jo spoznal, ker bi bilo moje življenje popolnoma drugačno, če bi ostal v Lizboni. Hvaležen sem, da sem šel v Rim, in za deseto leto skupnega življenja.
Urša: Zelo hvaležna sem za pot vere, ki sva jo hodila. Vidim, da je posvetitev Mariji v našo družino prinesla novo razsežnost, in ko sva razumela, zakaj sploh imamo Marijo – da nas spremlja na poti vere.
Nuno: Želela sva spoznati Marijo, ker sva vedela, da imajo najbolj znani svetniki tudi zaupen odnos z Marijo.
In če pogled usmerita v prihodnost …
Urša: Sva optimista. Kako lepo je gledati otroka in najlepši čas je, ko imamo dojenčka. Odnos med njimi je nekaj posebnega, ko je nov dojenček v družini, in bilo bi škoda zamuditi te trenutke.
Nuno: Ko se zjutraj zbudijo, je prvo vprašanje: "Kje je Luis?" in pritečejo v najino sobo, da ga vidijo.
Urša: Veselim se z otroki. Kdo so otroci, ki nam jih je Bog zaupal? V kakšne fajn ljudi bodo zrasli? Vsako leto so večji in se lahko z njimi več pogovarjam. Vsako leto je več razlogov za veselje.
Nuno: Optimističen sem, ker nam je dal Bog toliko milosti, imamo se radi, vsako leto se bolj razumeva in rasteva v odnosu. To mi je zelo dragoceno. Sem optimističen, ko pa gledam svet okoli, menim, da moramo biti korajžni in imeti pogum v zavedanju, da je Bog z nami.
Urša: Lepo je videti, da imamo tako lepe zglede novih svetnikov okoli sebe.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
