Privlačnost do žensk je nadomestilo spoznanje: “Bog je spremenil moje srce”

Poljakinji Alicji Damazer je bil Bog od nekdaj blizu. Pri 13 letih se je s sestrično prvič peš podala do romarskega svetišča Jasna Gora v Čenstohovi. Romanje je darovala za drugo svojo sestrično, ki je zapadla v droge in zbežala od doma.

"To je bil moj prvi čudež, za katerega sem molila," pripoveduje z nasmehom. "Čeprav so me noge zelo bolele in na trenutke nisem imela več moči, se je splačalo. Istega dne, ko sem šla na romanje, se je sestrična vrnila in se odločila, da si poišče pomoč."

Na začetku osnovne šole je Ala, kot jo kličejo bližnji, odkrila, da ima homoseksualna nagnjenja. Z grozo je ugotovila, da jo bolj kot moški privlačijo ženske.

Tudi po nekaj mesecih so tovrstna nagnjenja ostajala. "Drugačna sem," je prestrašeno pomislila. "Zakaj jaz?" je spraševala Boga, najprej prežeta s tesnobo in nato z jezo. Takšnih občutkov si ni želela, vendar jih ni mogla potlačiti.

Iskreno je molila k Stvarniku, da bi se rešila istospolne usmerjenosti. Svoje misli je Gospodu zaupala med mašo in pri spovedi. Žal se ni nič spremenilo. Za njeno stanje so vedeli le njena mama in najbližji prijatelji.

"Odraščala sem in želela sem najti osebo, ki bi me ljubila," pravi. "Sploh ni šlo za spolnost, temveč za globok, ljubeč odnos. Da bi se izognila prestopanju meje grešnosti, sem poskušala nadzorovati svoja čustva in tako živela v nenehnem notranjem konfliktu."

"Če sem to, kar sem, potem je to morda vendarle dobro," je razmišljala. Utrujena je bila od neprestanega premlevanja in notranjih konfliktov.

V srednji šoli se je postopoma oddaljevala od Boga in se namesto tega prepustila zabavam in veseljačenju. Kaplja čez rob, da se je za sedem let poslovila od Cerkve, so bile ostre duhovnikove besede pri pridigi.

"Mislila sem, da sem svobodna, ker lahko počnem, kar hočem," se spominja tistega obdobja. "Danes vem, da je bil na delu zlobni duh, ki je izkoristil priložnost, da me oddalji od Boga. Na srečo se nobena moja zveza ni obdržala: nisem mogla najti prave osebe in zveze so se hitro končale z nesoglasji."

Končala je kozmetično šolo in začela prepevati na porokah. Iskala je svoje življenjsko poslanstvo in ves čas čutila, da ga še ni povsem odkrila.

Dve leti pozneje so ji diagnosticirali avtoimunsko bolezen in težave z glasilkami, zato je morala opustiti petje. "Čutila sem, da sem na spolzkem področju. Nisem videla smisla v življenju."

Ob neki priložnosti se je na Poljskem mudil oče James Manjackal, karizmatični duhovnik iz Indije. Njena mama, ki je zadnjih sedem let neprestano molila zanjo, ji je predlagala duhovne vaje. Udeležila se jih je vsa družina, razen Alicje. Takrat si ni več želela, da bi Bog v njenem življenju karkoli spremenil.

Pa vendar je doživela nekaj izjemnega. "Ko sem se v nedeljo zvečer sprehajala s svojim psom, sem začutila nekakšno svetlobo in neizmerno ljubezen. Danes bi to primerjala s trenutkom spreobrnjenja, ki ga je doživel Savel, pozneje sveti Pavel."

"Kmalu sem odkrila, da me je Bog rešil homoseksualnih nagnjenj," pripoveduje. "Takrat se temu nisem več želela odpovedati. Mislila sem, da imam urejeno življenje."

Spet je doživljala velik duhovni boj. Doživela je tisto, o čemer je pisal sveti Ignacij Lojolski v svojih pravilih za razločevanje duhov: da dobri duh v določenih primerih poskuša ljudi voditi k Bogu tako, da "piči in gloda njihovo vest".

Alicja je živela kot običajno, a je ob tem čutila naraščajočo tesnobo. Ni mogla na primer gledati filmov ali serij o homoseksualnosti, ker jo je napadel strah.

Strahovi so se umirili po letu in pol, ko se je nazadnje le udeležila duhovnih vaj in svoje življenje posvetila Jezusu. Spet je lahko gradila prijateljske odnose z ženskami. "Nisem mogla verjeti, da je resnično. Nič nisem imela pri tem, Bog je spremenil moje srce," pravi z veseljem.

V tem obdobju je bila tudi rešena bolečin v zapestjih in prejela dar veselja. Spet se je počutila srečno in vrnila se je v Cerkev. Začela je zdraviti svoje glasilke, postajala vse bolj aktivna v skupnosti, spet je začela prepevati v slavilni skupini in objavljati o Bogu na družbenih omrežjih. Nekdanji prijatelji so jo zapustili, saj so jo imeli za čudno. Toda hkrati je Bog nanjo izlil morje milosti.

"Sčasoma sem spoznala, da vsak nosi svoj križ," pravi. "Zakonci lahko nosijo križ nesoglasij, bolezni otrok ali invalidnosti. Homoseksualnost pa je povezana s samskim življenjem, osredotočenim na gradnjo Božjega kraljestva na zemlji."

V molitvi je jasno čutila, da mora drugim povedati, kaj je Bog storil zanjo. Navsezadnje tudi večina njene družine in prijateljev ni vedela za njeno situacijo. Mislili so le, da se je spreobrnila. Ni se dolgo pogajala z Bogom. Nastopila je v podkastu in govorila o svoji preobrazbi. Ob tem je prejela zelo pozitivne odzive.

Svojo izobrazbo je nadgradila z glasbeno smerjo in dobila svojo sanjsko službo. Vključena je tudi v karizmatično skupnost.

"Sklenila sem več poglobljenih ženskih prijateljstev," je hvaležna. "Na poti srečam tudi veliko ljudi s homoseksualnimi nagnjenji. Vem, da jih Bog pošilja k meni, da jim z razumevanjem in pogovorom pokažem, da jih Bog ljubi in da lahko tudi oni najdejo svojo pot v življenju."

Poudarja, da so ljudje s tovrstnimi nagnjenji, ki se nikomur ne vsiljujejo, ampak potrebujejo le ljubezen in sprejetost, nekaj povsem drugega kot skupine, ki družbi vsiljujejo svoj način življenja.

Alicji je v veliko podporo njena družina. Ohranjajo redne stike, se srečujejo za praznike in skupaj hodijo na počitnice. Alicija rada spoznava druge ljudi, navdušujejo jo knjige in psihologija, rada potuje in odkriva nove okuse.

 "V življenju sem se naučila, da moraš ne glede na vse zaupati Bogu, saj on najbolje ve, kaj potrebujemo," se nasmehne. "Tudi ko čutimo, da si želimo nekaj drugačnega od Njega."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie.