V sedmem razredu je učiteljica zemljepisa s fotografijo gore Kilimandžaro pri Igorju Plohlu vzbudila ljubezen do geografije. Po študiju geografije in sociologije se je zaposlil kot učitelj na OŠ Bojana Ilicha v Mariboru. Nato pa je padec z lestve za vselej zaznamoval njegovo življenjsko pot.
V začetku leta 2008 vas je padec z lestve potisnil na invalidski voziček. Zaradi zlomljenega klina in posledično padca ste postali paraplegik. Kako se spominjate tega dne?
Nekaj dni pred nesrečo je pri mojih starših divjalo silovito neurje. 25. junija 2008 sem šel pomagat popravit streho in ko smo že skoraj končali, se mi je na lestvi zlomil klin in sem grdo padel približno tri metre v globino. V življenju sem bil vedno previden. Nikoli nisem divjal z motorjem ali avtomobilom. Nikoli nisem imel nič zlomljeno, ne noge ali prsta, nikoli nič zvito. Tega, da se lahko na lestvi zlomi klin, pa takrat enostavno nisem predvidel.
Včasih kdo pade še z večje višine in si mogoče zlomi nogo ali še to ne. Jaz sem si pri padcu zdrobil dvanajsto prsno ter zlomil prvo ledveno vretence. Posledice padca so bile pri meni res hude.
Pred najinim pogovorom ste mi dejali, da si pred nezgodo nikoli niste predstavljali invalidnosti ali razmišljali o njej. Katero spoznanje je bilo za vas najtežje, ko ste se zavedli, da boste do konca življenja priklenjeni na invalidski voziček in da bo invalidnost postala del vašega vsakdana?
Veste, jaz še danes nisem prepričan, da bom do konca življenja na invalidskem vozičku. Po nesreči sem 10 let preizkušal nešteto alternativnih metod, ki so mi bile na voljo, da bi vendarle shodil. Čeprav mi je zdravnik po operaciji jasno povedal, da neke možnosti, da bi hodil, ni.
Človek kljub temu tega ne želi, ne zmore, noče slišati in pač išče neke druge oblike zdravljenja, ki so mu na voljo. Po mojih izkušnjah velika večina teh alternativnih metod deluje le na principu placeba in so v prvi vrsti namenjene predvsem zaslužku terapevta.
Danes bolj kot v alternativne metode zdravljenja svoj optimizem polagam v napredek medicine. Prepričan sem, da bo enkrat mogoče zdraviti poškodbe hrbtenjače, da bo mogoče hrbtenjačo regenerirati. V tem trenutku medicina na žalost še ni tako daleč. V zadnjih letih številni projekti na tem področju veliko obetajo, veliko denarja se vlaga v raziskave. Nismo še tako daleč, da bi kakšen paraplegik ali tetraplegik shodil, a jaz upam, da bo ta preboj dosežen še v času mojega življenja.
Ta vaš optimizem je sicer nasprotje tematike vaše knjige z naslovom Ne domišljaj si, saj knjiga temelji na tem, da so vam zdravniki v URI Soča na realen, a takrat za vas krut način dejali, da nikoli več ne boste hodili. Kako danes gledate na te njihove besede?
Avtobiografski roman opisuje dve leti mojega življenja po usodni nesreči. Čeprav je pretresljiv in se bralcev globoko dotakne, je tudi, predvsem v drugem delu, izjemno optimističen.
Danes na nek način razumem njihove besede ... Takrat jih seveda nisem. Njihova naloga je tudi ta, da te pripravijo na življenje na invalidskem vozičku. Želijo te postaviti na trdna tla in ti reči: "Nehaj sanjati, nehaj bluziti o tem, kako boš hodil, če pa je iz zdravstvene dokumentacije razvidno, da se to ne bo zgodilo. Čas je, da svojo energijo in voljo usmeriš v to, kako si boš organiziral življenje. Še preden boš odpuščen, se moraš naučiti uporabljati invalidski voziček, se znati samostojno presesti z invalidskega vozička na posteljo ali v avto."
Včasih pomaga, če te nekdo ostro postavi na trdna tla, čeprav pri meni to ni zaleglo. Ko si enkrat v tisti temi, v tisti siloviti duševni stiski, ki se ti zgodi po taki nesreči, težko slišiš nekaj, kar ti nekdo od zunaj svetuje in polaga na srce.
Kako ste se nato soočili s temi duševnimi težavami, z breznom brezupa?
Drugi dan po nezgodi je do mene prišel kirurg, ki me je operiral in mi odkrito povedal, da zaradi poškodbe hrbtenjače praktično ni možnosti, da bi še kdaj hodil. Takrat sem padel v takšno brezno obupa, da bi res najraje umrl.
Nato nekaj dni nisem želel videti nikogar, ne domačih in ne prijateljev, sorodnikov … Potem pa sem čez nekaj dni ugotovil, da čutim, če se potegnem za kocino na nogi. To je bilo dovolj, da je v meni prebudilo optimizem v smislu "kaj pa zdravnik ve". V tem optimizmu sem potem ves čas letel, se v Soči boril z nevropatsko bolečino in dajal na fizioterapijah vse od sebe.
"Ko si enkrat v tisti temi, v tisti siloviti duševni stiski, ki se ti zgodi po taki nesreči, težko slišiš nekaj, kar ti nekdo od zunaj svetuje in polaga na srce."
Poškodba hrbtenice je v mojem primeru prinesla tudi izjemno hude nevropatske bolečine, ki so me mentalno in fizično ohromile. To je težko opisati, če tega ne doživiš. Nevropatske bolečinske krče sem čutil v nogah, čeprav je bolečina nastajala na poškodovanem mestu hrbtenjače in ne tam, kjer sem jo čutil. Ko se je vretence zdrobilo, so se kosi zapičili v hrbtenjačo in jo ponekod presekali oziroma poškodovali. Takšna poškodba prinese še težave z odvajanjem urina in blata. Velik problem so preležanine, ki se lahko pojavijo. V mojem primeru sem imel po vrhu vsega še kronični gastritis, ki se mi je sprožil zaradi močnih protibolečinskih tablet, ki pa v bistvu sploh niso prijele.
Kaj pa pomoč bližnjih? Že v vaši knjigi o levu Rogiju lahko beremo to (avtobiografsko) zgodbo, da ste se kmalu poskusili osamosvojiti, iti na svoje? Kako težko je bilo drugim sprejeti, da hočete biti samostojni, da ne želite, da vedno nekdo "skače" okoli vas?
Povedali ste, da so tudi nekateri sorodniki dvomili v vašo samostojnost. Vi pa niste dvomili?
Tudi v meni so bili prisotni dvomi, ampak po enem tednu sem ugotovil, da jaz to zmorem in da pravzaprav ni neke take stvari, ki bi mi onemogočala neodvisnost. In zdaj je že 15 let, odkar živim povsem samostojno.
Že pred nezgodo ste bili zaposleni kot učitelj na OŠ Bojana Ilicha v Mariboru. Kako pa so vaši učenci sprejeli dejstvo, da ste se mednje vrnili kot paraplegik?
Ko sem bil zadnji teden v Soči, v tistem trenutku ravno na delovni terapiji, mi je zazvonil telefon in me je poklicala mama ene moje učenke iz omenjene šole. Povedala mi je, da so se učenci in njihovi starši odločili, da bodo zame pripravili dobrodelno prireditev in da me vabijo nanjo. Dobro se spomnim tega trenutka, ko so me prinesli v šolsko dvorano, saj naša šola ni dostopna za gibalno ovirane invalide. Po dolgem času sem prvič videl te moje bivše učence, s katerimi sem delal dve leti v oddelku podaljšanega bivanja. Bilo je očitno, da se malo kislo nasmihajo, da je bilo komu tudi nerodno, marsikomu tudi zelo hudo.
Nekateri otroci niso imeli praktično nobenega stika z gibalno oviranimi invalidi in z drugimi oblikami invalidnosti. Tako je prevladovalo rahlo tesnobno vzdušje. Potem pa se je dobrodelna prireditev začela. Otroci so peli, plesali, igrali različne inštrumente. Nastopali so tudi nekateri starši. Bil sem zares ganjen in na koncu sem vsem, ki so prišli, prebral pravljico Lev Rogi.
Takrat se je tudi rodila zgodba o levu Rogiju?
Doma sem razmišljal, kako naj otrokom povem, kaj se mi je zgodilo in kako želim nadaljevati svoje življenje. Vedel sem, da bodo imeli številna vprašanja, ko me bodo prvič videli na vozičku. Ravno zato sem se odločil, da jim na ta vprašanja odgovorim v obliki pravljice o levu, ki pade z lestve in postane paraplegik. Kljub temu potem zaživi polno, neodvisno življenje, se zaposli, potuje, je optimističen in srečno živi.
Naslednji dan po tej dobrodelni prireditvi me je obiskal takratni ravnatelj in mi predlagal, da bi lahko učenci pri likovnem pouku narisali ilustracije za zgodbo o levu Rogiju. Pravljico in otroške ilustracije bi lahko razstavili v šolski knjižnici. Zgodilo pa se je nekaj povsem nepričakovanega. V sodelovanju z založbo Pivec sem izdal svojo prvo slikanico Lev Rogi – sreča v nesreči, ki je zdaj že vrsto let razprodana. Od takrat pišem.
V zadnjih letih sem se posvetil predvsem otroški literaturi, ki ozavešča o gibalni oviranosti, invalidnosti, drugačnosti, strpnosti, pomenu prijateljstva in solidarnosti.
Obenem ste tudi učitelj v bolnišnični šoli (gre za enoto OŠ Bojana Ilicha) in delate na Kliniki za pediatrijo UKC Maribor. Je vaša invalidnost prednost ali slabost, ko se srečujete s tako ali drugače bolnimi otroki?
Moram reči, da zaradi invalidnosti pri pouku nimam prav nobenih težav. Torej moja invalidnost ni nikakršen hendikep v tem smislu.
Vpeti ste tudi v poučevanje na oddelku za otroško psihiatrijo.
Ja, večino dela, 70 ali 80 odstotkov (zaposlen sem za štiri ure) opravim na oddelku za otroško in mladostniško psihiatrijo. Razlog je ta, da se je tam število postelj povečalo z 10 na 13 in da so praktično ves čas zasedene. Ti pacienti nas tudi najbolj potrebujejo.
Otroci tega oddelka imajo zelo pogosto tudi šolske težave, saj se težave na področju duševnega zdravja velikokrat odražajo tudi pri šolskem delu. Pri teh učencih je recimo zelo pogost šolski absentizem, nimajo motivacije za učenje, se težje učijo in k nam nemalokrat prihajajo z ogromnimi vrzelmi v znanju. Mi jim nato pomagamo, da se čim lažje vrnejo nazaj na matično šolo.
Trenutno je stanje na področju duševnega zdravja otrok zelo zaskrbljujoče. Samo v Mariboru na Oddelku za otroško in mladostniško psihiatrijo letno zabeležijo med 40 in 50 poskusov samomora. Ta porast ni le posledica epidemije, ampak tudi načina življenja.
Razloge vidim tudi v tem, da otroci zaradi zaslonov izgubljajo stik z realnostjo. Potem je tu še permisivna vzgoja …
Kako vzbuditi optimizem tem otrokom?
Mislim, da je v življenju izjemno pomembno, da se osredotočimo predvsem na tisto, kar nam gre dobro, kaj zmoremo in znamo. In ne na tisto, v čem nismo najboljši. Veste, če bi se jaz na invalidskem vozičku ukvarjal predvsem s stvarmi, ki jih ne morem početi, potem ne bi daleč prišel.
V življenju vsi naletimo na kakšne omejitve. Zaradi tega ni treba biti depresiven in obupati pri prvi stopnici. Zdi se mi, da so ti naši otroci pogosto preveč osredotočeni samo na tisto, kar jim ne gre, česar ne zmorejo. V sebi nimajo neke odpornosti, pozitivne samopodobe, prehitro obupajo. Potem velikokrat nekih pozitivnih lastnosti, nekih talentov, ki jih nosijo globoko v sebi, na žalost sploh ne zmorejo in ne znajo videti.
