“Zame slavljenje ni le petje pesmi ali molitev, ampak način življenja, drža srca”

Rebeka Glasenčnik Kociper je žena, hči, sestra, prijateljica, glasbenica, umetnica – in še mnogo več. Poročena je dobri dve leti in pol, z možem obiskujeta DiŽ-evo zakonsko skupino. Živi razpeta med Mariborom, kjer prebiva, Koroško, od koder prihaja, in Ljubljano, kjer je zaposlena. Čas, ki ga preživi na cesti, pogosto izkoristi za poslušanje slavilne glasbe, svoje najljubše oblike molitve.

Zaposlena je v arhivu Društva slovenskih skladateljev, kjer skrbi za področje založništva. Glasba jo spremlja že od otroštva: mama, zborovodkinja in organistka, jo je vodila v svet petja in korov, zato se Rebeka rada pošali, da je "gor zrasla na koru". Še danes poje pri župnijskem zboru Rožmarin Kotlje, občasno piše priredbe za zbore,ustvarila je tudi že lastne zborovske skladbe.

Bog ji je dal mnogo talentov, ki jih z veseljem uporablja in razvija – v prostem času se dodatno pevsko izobražuje in rada pomaga drugim s svojim znanjem. Od leta 2019 skupaj z možem sodeluje v glasbeni skupini Svetnik, kjer igra klaviature in poje. Slavljenje ima v Rebekinem življenju posebno mesto.

Poleg glasbe jo privlači tudi moč besede. Je tehnična urednica strokovne publikacije Studia Musicologica Labacensia, sodeluje pri urejanju knjig in občasno piše članke.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Ker sem bolj "nočni" tip človeka, bi bil zame idealen začetek dneva tak, da bi lahko dolgo spala, se prebudila brez budilke ob vonju sveže kave in ptičjem petju pod oknom. Takšni dnevi so redki, se pa v zadnjih letih trudim biti hvaležna za drobne stvari.

Ker moram zaradi službe vstajati precej zgodaj, sem začela še bolj ceniti jutra, ko je zunaj tišina, ko mesto še spi, sliši se le petje ptic in šelestenje listja, na obzorju pa se počasi prebuja sonce. Ti trenutki nekako nadomestijo tisti "idealen začetek dneva".

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
Mislim, da si večinoma ne rečem nič, se pa skoraj vedno spontano nasmehnem. Tudi če grem čez dan mimo kakšnega ogledala, ne nujno samo zjutraj. Ta nasmeh je zame majhen opomnik, da bo vse v redu. Če vem, da me čaka težek dan, dodam še spodbudno misel: "Saj bo šlo!"

Zdi se mi, da s tem drobnim dejanjem začnem dan nekoliko lepše – kot bi si namenila trenutek prijaznosti in sprejela samo sebe takšno, kot sem. Včasih ta nasmeh pomeni: "Danes zmoreš, pa čeprav bo naporno," drugič pa preprosto: "Dober dan, lepo te je videti." Prav iz takšnih drobnih trenutkov se pogosto rodi notranji mir – ko si znaš nameniti prijazen pogled, brez kritike ali primerjanja. Takrat se v meni prebudi občutek hvaležnosti za nov dan in zaupanje, da sem točno tam, kjer moram biti.

3. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Duhovno se napolnim z molitvijo, branjem Božje besede, časom pred Najsvetejšim, obiskom svete maše, petjem in poslušanjem slavilnih pesmi ... Zelo dragoceni pa so mi tudi dolgi sprehodi v naravi, ko se umirim in preprosto občudujem lepoto okoli sebe. Takrat pogosto začutim Božjo bližino na poseben, tih način – kot tisti mir, ki napolni srce in mi pomaga znova zbrati misli ter hvaležnost za vse, kar imam.

4. Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnem pomanjkanju časa posvetite svojemu možu?
Pomembno se nama zdi, da gradiva najin odnos, saj ta ne zraste sam od sebe. Zato si skušava redno vzeti čas drug za drugega – včasih le nekaj trenutkov pozornosti, drugič daljši pogovor ali skupno dejavnost. Veliko nama pomeni, da lahko preživljava čas skupaj: igrava v slavilni skupini, obiskujeva zakonsko skupino, hodiva na mesečne zmenke ali pa se zvečer preprosto odpraviva na sprehod. Takšni trenutki naju povezujejo in nama pomagajo ohranjati bližino kljub številnim obveznostim.

5. Slavljenje v vašem življenju zavzema pomembno mesto. Kako vas spreminja in oblikuje?
Lahko rečem, da mi slavljenje pomaga živeti z več hvaležnosti in zaupanja. Zame slavljenje ni le petje pesmi ali molitev, ampak način življenja – drža srca, s katero želim v vsaki stvari prepoznati dobro. Želim si, da bi se moje srce vedno znova odzivalo z dobro mislijo, hvaležnostjo, ljubeznijo in slavljenjem Boga v vsem, kar počnem. Tudi v drobnih vsakdanjih trenutkih skušam najti priložnost za stik z Bogom – v pogovoru z ljudmi, v naravi, v glasbi ali tišini doma. Takrat začutim notranji mir in zavedanje, da je moje življenje del večjega Božjega načrta.

Ko slavim skupaj z drugimi, zlasti skozi glasbo, začutim posebno povezanost in radost, ki me napolni z novim upanjem. Takšni trenutki me spominjajo, da mi je Bog blizu tudi v preizkušnjah in mi daje moč, da kljub vsemu zaupam, odpuščam in ljubim. Slavljenje me tako vsak dan znova oblikuje – uči me hvaležnosti, ponižnosti in odprtosti za Božjo navzočnost v vsem, kar živim.

6. Velikokrat ste v vlogi tiste, ki daje – svoj čas, glas, talente. Kje črpate navdih in moč za vse to razdajanje?
Mislim, da moč črpam prav v odnosu z Bogom. On je tisti, ki me vedno znova napolni in mi daje navdih, da lahko tudi sama dajem naprej. Pomaga mi, da v vsakdanjih stvareh prepoznavam Njegovo navzočnost – v ljudeh, ki mi jih pošilja na pot, v glasbi, naravi in molitvi ...

Veliko mi pomenijo tudi skupnosti, v katerih delujem – družina, prijatelji, slavilna skupina –, saj me njihova bližina in iskrenost bogatita ter spominjata, da se v dajanju nikoli ne izpraznim, če dajem iz Ljubezni. Ko vse, kar počnem, skušam živeti z iskrenim srcem in hvaležnostjo, se mi zdi, da me prav to notranje veselje drži pokonci in mi daje moč za nove začetke.

7. Zelo radi pripravljate in podarjate "bonbončke" z Božjo besedo. Kateri svetopisemski citat ali odlomek pa vas še posebej nagovarja ali ga radi vedno znova preberete? Kako si ga razlagate?
Ko sem se pred več kot desetimi leti prvič srečala z "bonbončki", se spomnim, da sem trikrat zaporedoma prejela isti citat. Že takrat me je popolnoma prevzel: "Vem za načrte, ki jih imam z vami, govori Gospod, načrte blaginje in ne nesreče, da vam dam prihodnost in upanje." (Jer 29,11)

Pozneje sva si ta citat z možem izbrala tudi za poročni verz, zato me še danes vsakodnevno spremlja in opogumlja. Zame je postal nekakšno vodilo, ki me vedno znova spominja, da ima Bog načrt za naše življenje – da je vse v Njegovih rokah in se nam ni treba bati.

Na ta citat se pogosto spomnim ob različnih preizkušnjah. Takrat si rečem, da bo Bog tudi iz težkih ali neprijetnih stvari na koncu naredil nekaj lepega in da je vse to del večjega načrta, ki ga morda v tistem trenutku še ne razumem. Velikokrat šele pozneje spoznam, zakaj je bila neka stvar dobra zame in zakaj se je morala zgoditi. To spoznanje pa mi je vedno znova nova spodbuda, da preprosto zaupam.

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Odvisno od trenutka. Dostikrat me nagovori kakšen svetopisemski citat ali vrstica iz slavilne pesmi. Pogosto se spomnim na besede: "Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč" (Flp 4,13) ali "Ko ne zmorem, zmoreš Ti". Takšne misli me spomnijo, da nisem sama in da mi Bog daje moč, tudi ko se sama počutim šibko.

Ko sem slabe volje, pa skušam najprej poiskati vzrok – če gre za nesporazum, se poskušam opravičiti, če je vzrok utrujenost, si vzamem čas za počitek. Ugotovila sem, da se takrat, ko si dovolim malo ustaviti tempo in vse prepustiti v Božje roke, razpoloženje hitro spremeni.

9. Kakšen je vaš večerni ritual, ki vas umiri?
Mislim, da si večkrat ne vzamem dovolj časa, da bi se zvečer res umirila – pogosto še kaj postorim, preden grem spat. Kadar pa si ta čas namenim, me najbolj pomiri branje kakšne dobre knjige, večerna molitev, pogovor z možem in tišina. Pogosto si zvečer vzamem tudi čas za ustvarjanje – izdelujem voščilnice, pripravljam darila ali pa zaigram na klavir. Tudi to me umirja, saj ob tem misli preusmerim drugam in se hkrati sprostim. Pred spanjem rada še malo razmislim o dnevu, o tem, kaj mi je prinesel in za kaj sem hvaležna. Takšni trenutki tišine so zame priložnost, da se umirim, prečistim misli in v miru zaključim dan.

10. Biti ženska je lepo, ker …?
Biti ženska je lepo, ker smo preprosto čudovite točno takšne, kot smo. Lahko smo čustvene, si dovolimo biti ranljive, nežne in ljubeče, hkrati pa močne, vztrajne in modre. Prav ta kombinacija nam omogoča, da gradimo globoke odnose, podpiramo druge in prinašamo toplino ter navdih v svet okoli sebe. Biti ženska pomeni sprejemati sebe v celoti, z vsemi čustvi in lastnostmi, ter jih uporabljati za dobro – tako zase kot za druge.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.