Kako se znebiti razvade? Vodnik za grešnike

V nekem trenutku svojega življenja se morda zavemo, da obstaja določena grešna navada, ki jo želimo (oz. moramo) opustiti. Morda je greh postal naša grda razvada in utegnemo imeti težave, ko se ga bomo poskusili znebiti.

Na to razvado smo morda v nekaterih pogledih celo navezani in se bojimo, kakšno bi bilo naše življenje, če bi jo opustili.

Ali je mogoče opustiti tak greh? Kaj nam je storiti?

Častitljivi Louis iz Granade, dominikanski duhovnik iz 16. stoletja, ponuja svoje nasvete v knjigi s primernim naslovom: Vodnik za grešnike. V njej korak za korakom navaja načrt za grešnike, ki si želijo udejanjati kreposti in se osvoboditi suženjstva greha.

Po njegovem mnenju je "prvo zdravilo proti grehu trden sklep, da ga ne bomo storili".

Vaša prva odločitev mora biti globok in neomajen sklep, da nikoli ne boste storili smrtnega greha, saj nam ta lahko odvzame milost in prijateljstvo Boga Očeta. Takšna odločitev je temelj krepostnega življenja.

Hiša se še vedno imenuje hiša, četudi je njena oprema odstranjena, toda če stavbo uničimo, oprema propade skupaj z njo. Torej: bistvo, življenje kreposti je ljubezen. Ta ostane, zato naša duhovna stavba stoji, dokler ohranjamo svoj sklep, da ne bomo storili smrtnega greha. Če to ne uspe, se zruši celotna struktura; nismo več Božji prijatelji, temveč postanemo Njegovi sovražniki.

Kdor želi odločno hoditi po isti poti, si mora prizadevati, da posnema Božje prijatelje, tako da to odločitev globoko zakorenini v svoji duši.

Ker ceni stvari po njihovi pravi vrednosti, mora dati prednost prijateljstvu z Bogom pred vsemi zemeljskimi zakladi; brez obotavljanja mora žrtvovati minljive radosti za večne užitke. To mora biti cilj vseh njegovih dejanj, predmet vseh njegovih molitev, sad, ki ga išče v pogostem prejemanju zakramentov, korist, ki jo črpa iz pridig in duhovnega branja, nauk, ki ga mora izluščiti iz lepote in skladnosti sveta ter vseh njegovih bitij.

Za zgled si vzemite tesarja: ko želi zabiti dolg žebelj, ni zadovoljen zgolj z nekaj udarci, temveč še naprej tolče s kladivom, dokler ni prepričan, da je žebelj trdno zabit. Če želite to odločitev trdno zasidrati v svojo dušo, morate slediti njegovemu zgledu. Ne zadovoljite se s tem, da jo občasno obnovite, temveč vsak dan izkoristite vse priložnosti, ki vam jih ponujajo meditacija, branje, vse, kar vidite ali slišite, da se groza greha ne bi še globlje zakoreninila v vaši duši.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.