Pri nas ne bomo rezali buč – izbrali smo nekaj boljšega

Svoj pogled na noč čarovnic predstavim preprosto, predvsem z vidika kulture: "Noči čarovnic pri nas doma ne praznujemo, saj to ni del naše slovenske tradicije." A ne gre le za to, zavedam se, da ta praznik ni v skladu s krščanstvom in da se za navideznim "strašljivim veseljem" skrivajo tudi duhovne pasti, ki usmerjajo pozornost proč od dobrega.

Pogosto slišim pripombo: "Kako ne razumeš, da je noč čarovnic zgolj zabava za otroke? Rezljanje buč pač razvija njihove ročne spretnosti in domišljijo."

Ob tem priznam, da v meni vre in se bije pravi duhovni boj. Takrat bi najraje odločno izrazila svoje stališče – toda zavedam se, da "puščice hudega" ne bodo pogašene z mojim agresivnim utemeljevanjem, tudi če gre za rezljanje buč in otroško zabavo.

Pozornost raje usmerim na dejavnosti, ki imajo za našo družino globlji pomen. Skupaj z otroki bomo izdelali nagrobni aranžma in risali na kamenčke, ki jih bomo odnesli na grobove. Otroci se tega iskreno razveselijo, ob tem pa se spominjamo naših dragih, ki so že pri Bogu. Tako ohranjamo spomin, hkrati pa jim želim pokazati, kako lepo je, da imamo v nebesih toliko svetnikov, ki jim lahko zaupamo in jih prosimo za pomoč, ko nam je težko. Pri tem se pogosto odprejo pogovori o večnem življenju.

Nekateri duhovniki, zlasti pa eksorcisti opozarjajo, da ni sporno, da rezljamo buče, vendar je pomembno, kakšen pomen in simboliko jim pripisujemo. Da bi se izognili duhovnim pastem, je za nas bolje, da ne ustvarjamo podob groze, ne krasimo domov z okostnjaki, pajčevinami ali netopirji ter otrok ne oblačimo v srhljive kostume. Vse to nas lahko odvrača od pravega pomena praznika vseh svetih.

Od eksorcistov tudi večkrat slišimo svarilo, da se noč čarovnic na prvi pogled zdi nedolžna zabava, a v resnici poveličuje sile zla.

Otrokom vsako leto znova pojasnim, zakaj pri nas ne bomo praznovali noči čarovnic. Poudarim tudi to, da ta praznik ni všeč Bogu, saj ne želi, da bi poveličevali strašljive podobe čarovnic in okostnjakov. Takšne stvari so všeč tistemu, ki nas želi odvrniti od Boga – hudiču. Čast mu izkazujemo, kadar ravnamo nespametno in drug drugega namenoma strašimo, zato se je takšnemu vedenju bolje izogniti. Raje ostanimo povezani z Bogom in se trudimo živeti po božjih zapovedih, povem otrokom.

Skupaj se bomo udeležili svete maše, obiskali pokopališča ter se pogovarjali o naših dragih, ki so že pri Bogu. Otroci z radovednostjo sprašujejo o pokojnih in želijo vedeti, zakaj je kdo umrl, koliko je bil star in kako smo bili z njim povezani. Med sprehodom po pokopališču si ogledamo tudi ostale grobove: prebiramo imena in priimke, letnice rojstva in smrti ter opazujemo fotografije pokojnih.

Tako otroci spoznavajo, da smrt ne prizadene le starejših ali bolnih, temveč tudi mlajše, med njimi celo otroke. Ob tem se učijo, da je prava vrednost življenja v ljubezni, povezanosti in veri, ki nas vodi skozi minljivost tega sveta.

V trgovskih centrih nas na vsakem koraku spremljajo strašljive podobe, ki napovedujejo prihod noči čarovnic. Kadar le morem, se takim prizorom izognem, še posebej če sem v družbi otrok. Prav zanje so te podobe nekakšna vaba, ki jih močno privlači, čeprav sami priznajo, da jih hkrati tudi straši.

Ne odvračam jih na silo, ampak jih spomnim, da ne potrebujemo vsega, kar vidimo – še najmanj tistega, kar v nas vzbudi nelagodje. Pogovor se seveda ne konča tam; pogosto se nadaljuje še v avtu ali doma, dokler otroci vsega slišanega ne predelajo in sprejmejo po svoje.

Otroci cenijo, ko starši mirno in z gotovostjo razložimo dejstva ter jih ponazorimo s konkretnimi primeri. Na ta način jim pomagamo krepiti zaupanje, občutek varnosti in zdravo razumevanje sveta okoli sebe.

V miru, ne v strahu, se spominjamo vseh svetih in naših rajnih. Čeprav se noč čarovnic zdi igriva, jaz izbiram svetlobo – življenje, ki se z zadnjim dihom ne konča, temveč se takrat šele zares začne.