Svetniki, ki so jih častili že v zgodnji Cerkvi, so bili večinoma mučenci, saj je bilo krščanstvo v Rimskem cesarstvu kruto preganjano. Verniki so si te junake vzeli za zgled, ki so ga lahko posnemali, obenem pa so jim mučenci služili kot opomin na lastno poklicanost k žrtvovanju.
Te mučence so imenovali svetniki, čeprav takrat še niso poznali uradnih kanonizacijskih postopkov; sloves svetosti je temeljil na priljubljenosti med ljudstvom in različnih čudežih, ki so se po njihovem prepričanju zgodili na svetnikovo priprošnjo.
Ko se je Cerkev širila, se je število zahtevkov za svetništvo množilo, zato so razvili postopek za njihovo preverjanje.
Sprva so posameznike lahko za svetnike razglasili krajevni škofje, pozneje pa se je to spremenilo: pravico do kanonizacije si je pridržal papež.
Papež Janez XV. je leta 993 za svetnika uradno razglasil sv. Ulrika iz Augsburga, papež Klement II. pa je leta 1047 za svetnico razglasil sv. Viborado. Sv. Viborada je bila prva ženska, ki jo je papež uradno kanoniziral.
Sveta Viborada
Sv. Viborada (umrla je leta 926) je bila prva ženska, ki jo je Rim razglasil za svetnico, in odtlej so jo lahko častili v vesoljni Cerkvi. Viborada, švicarska puščavnica in prerokinja, je delala kot knjigovezka za bližnji samostan.
Napovedala je prihod madžarske vojske in menihe pozvala, naj rešijo najdragocenejše rokopise ter z njimi pobegnejo. Viborada pa ni hotela zapustiti svojega dela (ali svojih knjig), zato so jo mučili. Kot zavetnico knjižničarjev jo upodabljajo s knjigo v eni roki in z bojno sekiro (orodjem njenega mučeništva) v drugi.
Njen god obhajamo 2. maja, posebej pa jo častijo v Švici.
To seveda ne pomeni, da pred 11. stoletjem ni bilo nobenih svetnic, pač pa takrat še niso poznali uradnega postopka za kanonizacijo.
Cerkev ima bogato zakladnico svetnic, posebej iz zgodnjega obdobja, in mnoge med njimi so mučenke.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
