Jesen nas je odločno postavila nazaj v urnike, sezname in logistiko. Služba, šola, treningi, krožki, dogovori, obveznosti – ura in rutina določata naš ritem. Tudi ko vse poteka, kot mora, lahko čutimo, da nekaj manjka. Včasih zaznamo, da se mogoče oddaljuje. Nekje vmes se zgrešimo. Želimo si bližine in želimo izkoristiti trenutke, ko smo skupaj v avtu, ko pridemo ali pridejo domov.
Pogosto začnemo s: Kako je bilo? Kako je šlo? Kaj ste delali? A pogosto naletimo na tišino. Na odgovore v stilu: V redu. Dobro. Nič. In tukaj se včasih začnejo stiske in tudi konflikti. Včasih. Ne vedno in ne povsod. Ampak danes se lotimo te problematike.
Vsa vprašanja ne vzpostavljajo stika
Seveda ni z vprašanji prav nič narobe. Je pa tudi res, da nekatera vprašanja v določenih okoliščinah niso najprimernejša za vzpostavljanje stika. Včasih se zgodi ravno nasprotno. Še posebej takrat, ko je otrok ali partner utrujen, preobremenjen, poln vtisov ali preprosto brez energije. Takrat lahko že na videz preprosto vprašanje sproži odpor, tišino ali obrambno držo.
Zakaj? Ker vprašanja pogosto zahtevajo naš aktivni odziv in odprtost. Ker nas potisnejo v razmislek, razlago, ubesedovanje v trenutku, ko za to še nismo pripravljeni. Ko v resnici potrebujemo nekaj drugega: občutek, da lahko najprej samo smo. Da smo varni. Da nam ni treba takoj pojasnjevati, kaj se je zgodilo. Da nas nekdo samo vidi in čuti, še preden karkoli vprašamo.
Sama sem ugotovila, da so včasih bolj kot vprašanja učinkoviti drugi načini stika. Tišina. Pogled. Objem. Stavek, ki ne zahteva odziva, ampak najprej objame, naredi prostor: "Vesela sem, da si doma." "O, lepo te je videti." "Pridi, da te objamem." To ne pomeni, da se o ničemer ne bomo pogovorili. Le čas in način izberemo drugače.
Dom je prostor varnosti
Ko nekdo pride domov (ali se usede v avto) iz šole, službe, treninga, je pogosto potreben čas, da "pristane". Da se glava in telo umirita. Da sploh pride v stik s sabo. V takem trenutku vprašanje "Kako si?" lahko zazveni kot naloga, pritisk, zahteva, nekaj vsiljivega. In če oseba nima pravega odgovora, če ne ve, kako se počuti, če je v glavi še čisto drugje, potem ne vzpostavi mostu in stika, ampak naredi zid.
Pomembno je, da razumemo, da to ni zavrnitev nas. Da zakonec ali otrok, ki ne zna ali ne more odgovoriti, ne govori o naši vrednosti ali o kvaliteti odnosa. Govori le o trenutku, v katerem je. In takrat največ naredimo, če ostanemo prisotni. Če ponudimo stik, brez pritiska. Vloga starša ali partnerja tukaj ni, da izsiljuje bližino z vprašanji, temveč da jo omogoča s prostorom. S tem, da reče: "Povej mi, ko boš pripravljen. Zanima me." Ali celo: "Potrebujem deset minut zase, potem pa pridem do tebe. A bi ti bilo to ok?"
Lahko poskusimo drugače
V naši družini sva z možem opazila, da klasična vprašanja, kot so "Kako si se imel?" pogosto pripeljejo do kratkih odgovorov: "V redu" – in nič več. Eden je čakal na kaj več, drugi ni zmogel dati več. Na eni strani potreba po "malo miru", na drugi strani potreba po "bodi z mano in zame". Kako bova sedaj to rešila?
Ugotovila sva nekaj preprostih, a pomembnih stvari. Prvič. Pomembno je, da prevzameva odgovornost za to, kar potrebujeva. Če pridem domov utrujena, povem: "Vesela sem, da sem doma. Potrebujem 10 minut, da se umirim. Potem bi mi pa ustrezal en čaj s teboj. Kako si pa ti?"
Drugič. Lahko ponudiva prostor drugemu, da pove, kaj potrebuje in kdaj bo pripravljen. Namesto: "Kako je bilo?" rečem: "Vesela sem, da si doma. A je bilo naporno? Kaj potrebuješ – mir, kavo, objem, hrano?"
Tretjič. To deluje tudi z otroki. Včasih želijo govoriti takoj, včasih pač ne. Če hkrati izrazim zanimanje in ponudim prostor in čas, potem bom dobila informacije, stik in povezanost. Vsi bomo dobili vse.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
