V komuni se je soočila s sabo, da je lahko znova vstala

Martina Radej govori o življenju z iskricami v očeh. Simpatična Sevničanka je na 21. obletnico odhoda v komuno delila svojo zgodbo na pogovornem večeru v Trsteniku. Zgodbo o tem, kako je odpustila sebi, kako se je naučila ljubiti življenje in zakaj verjame, da se "vse izteče dobro in prav, če delaš dobro in prav".

Odraščala je v družini s tremi otroki. Oče je bil veliko zdoma, ker je veliko delal v tujini, zato so bile z mamo in dvema sestrama pogosto same doma. Otroštvo opisuje z besedami: "Nič mi ni manjkalo materialno. Manjkal mi je ati." Oče je izhajal iz okolja, kjer besed in topline ni bilo veliko. To se je poznalo tudi v odnosu s hčerko. "Seveda mu ne zamerim," pravi Martina, "delal je po najboljših močeh, kakor je bil naučen".

Omejitve doma je med odraščanjem doživljala kot grozne in nepravične. Veliko se je družila z vrstniki v prelepem kraju, vedno pa je imela uro, kdaj mora biti doma. "To mi je šlo blazno na živce. Drugi so lahko ostali, jaz pa sem morala spet nekaj narediti doma," občutke opiše Martina. V njej je bilo uporništvo. "Že v osmem razredu se je kaj spilo, skadilo v kaki družbi, v srednji šoli pa je šlo navzdol."

Martina se je vpisala v srednjo šolo v Celje. Spoznala je krog prijateljev, ki niso bili "najboljša izbira". Takrat so bili to ljudje brez ciljev, vrednot, ljubezni – brez smisla. "V Celje sem začela hoditi ne nujno zaradi šole," pravi. Eksperimentiranje s travo in LSD-jem je hitro preraslo v heroin. Prvi stik s to drogo je imela na začetku 17. leta starosti, kmalu tudi z iglo.

O razlogih za začetek pove takole: "Nisem razmišljala, kam bo to peljalo, želela sem si le pripadati vsaj nekomu." Martinin oče je leta 1991 odprl svoje podjetje. Takrat je bil denar doma, ravno prav za Martino, ki pa še ni spoznala, da je problem v drogi: "Vedela sem, da sem v suženjstvu, a meni je bil problem, da sem potrebovala denar. Droga je bila nedostopna in draga." Ker ni imela denarja, se je prijavila na metadonsko terapijo, to je nadomestek za heroin, do katerega je upravičen vsak odvisnik.

"Starši so nekako vedeli, da se drogiram, jaz pa sem ves čas zanikala," prizna Martina. Pri njej sicer nikoli niso našli heroina (so pa travo), a so jo pri osemnajstih vprašali, kaj se dogaja, ker niso več zmogli. "Takrat jaz v svojih očeh sploh nisem zares imela problema," reflektira.

Oče je kmalu opazil krajo denarja, Martina pa pravi, da zdaj, ko gleda nazaj, vé, da finančni primanjkljaj ni za starša, ki ima odvisnega otroka, nič. Svoj odnos do staršev opiše z besedami: "Moji starši so z mano vred ogromno naredili, da so mi lahko oprostili za vse. Pravzaprav celotna družina. Za to sem jim vsem neskončno hvaležna."

Pri 18 letih je spoznala fanta, ki se ni drogiral. Starši so jo "vrgli iz hiše" in preselila se je k njemu. Ko so imeli pri njem doma (živel je pri babici) neko nedeljo družinsko kosilo, jo je povabil na kavo. Ko sta se usedla, sta prišla njena starša, ki sta izvedela, kje sta s fantom. "Starša sta želela, da pridem domov, preden se zgodi kaj hudega. Odšla sem domov in nekaj časa ostala samo na metadonu," se spominja Martina.

Ko je njen takratni fant začel študirati, sta šla skupaj v Ljubljano in kmalu se je Martina vpisala na detoksikacijo (šest tednov trajajoč program, na katerem postopoma znižujejo metadon, da ga oseba nima več nič v telesu). Ko pa je končala s programom, je šlo spet na slabše. Tega se spominja takole: "Samo detoksikacija ni dovolj za ozdravitev! Zame je bil zunaj prostor, kjer sem lahko spoznala krog ljudi, s katerimi smo se po zaključku 'programa' začeli videvati in spet drogirati."

Fant ni več zdržal. "Selila sem se skoraj vsak mesec, ker konec meseca nikoli nisem imela za najemnino," opiše življenje v Ljubljani. Martina je takrat delala tudi v zdravstveni ustanovi, kjer si je sama pisala recepte za zdravila z morfijem. Denarja je bilo kljub temu premalo, življenje popolnoma neurejeno in pri 22 letih se je vrnila domov.

V Sevnici  je delala pri očetu, kar ni bilo produktivno. Začela je hoditi na metadonsko terapijo v Trbovlje in se kmalu spet poslovila od doma. Za starše pa je to bilo težko. "Odhod otroka od doma je za starše verjetno najtežji, ker ne vedo, ali bodo otroka še kdaj videli," je povedala o vnovični zapustitvi domačih.

V Trbovljah je bila del incidenta, v katerem je bila vpletena tudi policija. Takrat je bila sama sredi Trbovelj in prešinilo jo je: "Tina, ti si čisto sama." Poklicala je domov in starši so jo sprejeli pod pogojem, da gre v komuno. Pritrdila jim je, ni pa zares razmišljala o komuni.

Vseeno se je odločila zanjo, za kar jo je spodbudil tudi pater Karel Gržan, ki je takrat služboval na Razborju. "On je bil pravzaprav prvi človek, ki mi je dal občutek, da verjame vame, v mojo ozdravitev, čeprav me sploh poznal ni. Ogromno delo je naredil."

Pred komuno je šla na detoksikacijo v Begunje, temu je sledil odhod v Ljubljano na zavod Pelikan, kjer je imela večtedensko pripravo na komuno. Želela si je, da bi lahko šla v komuno na bližnji Razbor, da bi imela kratko pot, če bi se odločila pobegniti, pot pa jo je peljala veliko dlje.

"Če želiš, ostani, če ne želiš, pojdi"

"Danes sem hvaležna, da sem dobila Sicilijo," pravi Sevničanka. Res je, dodelili so ji komuno na Siciliji. Tja je 25-letna Martina s starši dva dni potovala z avtom. Tam sta bili že dve Slovenki in dve Italijanki. Bile so same, brez kontrole. "V komuni je vse odprto," opiše kraj rešitve Martina, "če želiš, ostani, če ne želiš, pojdi. Čisto vse je odvisno od tebe!" Nekajkrat je spakirala stvari, ker se ni bila sposobna soočiti sama s seboj. "Najtežja stvar mi je bila priznati si, da sem vse delala narobe," pripoveduje.

Martina je šele v komuni začela zares delati na sebi. "Prvi pogoj za uspeh na poti k spremembi je iskrenost s seboj", pravi še danes. V komuni so imela dekleta razdeljene odgovornosti. Najzrelejša je najbolj odgovorna in odgovornosti so sčasoma vedno večje. Zanimivo je, da v komuni ni nobenega nadzora, psihologov ali kakršnihkoli strokovnjakov. Tudi za to Martina najde pojasnilo: "Nihče ne more odvisnika razumeti, kot ga lahko odvisnik sam."

Postopne spremembe opiše: "V komuni mi je bilo 10 mesecev zelo težko. Potem pa so se začele spremembe." Naučila se je tudi italijanščine.

Ta stavek je Martina izrekla, ko so se iz vseh ženskih centrov za tri tedne dobili na Sardiniji. "To je bil skoraj dopust," pove o odmiku. Na Sardiniji si je priznala, da potrebuje komuno. "Ugotovila sem, da mi želijo dobro, začela sem živeti in si priznati stvari. Komuna je šola življenja; usmeri te in ti pokaže, da je 'normalno' življenje čisto lepo."

Martina se je veselila prihoda domov, a se je zavedala, da je bila komuna njena vata, doma pa bo treba ostati čist in zdrav. Po 39 mesecih v komuni se je najprej zaposlila v očetovem podjetju, vendar se tam ni našla. Ni imela občutka koristnosti, poleg tega ji je bilo v njenih očeh delovno mesto "podarjeno" in ne "zasluženo, potrebno".

Nekaj časa se je "prebijala" z začasnimi deli, a nikoli ni skrivala svoje preteklosti – četudi so se ji zaradi tega mnogokrat zaprla vrata. To obdobje je bilo tudi polno preizkušenj.

Leta 2013 se je zaposlila v proizvodnji podjetja in začela z njim rasti, se razvijati, učiti. Decembra 2023 je postala prokuristka. Kljub visokemu nazivu pravi, da ji ta ne pomeni veliko. "Največ mi pomeni dejstvo, da mi je uspelo. Da se da! Četudi me je pot zanesla čisto do roba življenja, sem vstala!" Temu še doda: "Moji podrejeni zame niso podrejeni, ampak so moji sodelavci."

Danes Martina še vedno opravlja delo prokuristke, a ji nazivi in funkcije ne pomenijo veliko. Pomembnejši so ji ljudje – predvsem njen partner Frenk, ki mu pravi svoj prvi steber, in družina, njen drugi steber. Z očetom ima danes topel in iskren odnos.

Po vsem, kar je doživela, Martino prevzema globoka hvaležnost – za vsak nov dan, za možnost, da živi svobodno in iskreno. Verjame, da se življenje razcveti, ko v njem deluješ z dobrim namenom. "Če bom delala prav in dobro, se bo prav in dobro izteklo," pravi, "tudi če z ovirami in preizkušnjami".