Kako na prijazen način podati spodbudno kritiko

Živimo v svetu, ki se nenehno oglaša – ali presoja. Zdi se, da spletni komentarji, ocene na delovnem mestu, celo družinski pogovori kar prekipevajo od mnenj, ocen in vse prepogosto tudi kritike, ki človeka prej rani, kot da bi mu bila v pomoč.

Seveda pa obstajajo trenutki, ko je popravek ali odziv na neko dejanje resnično potreben. Izziv je, da svoje mnenje podamo na način, ki drugega spodbudi in ne užali.

V katoliški veri to ravnovesje ni nič novega. Sveto pismo spodbuja t. i. bratski popravek – dejanje, ko drugega vodimo z ljubeznijo, za njegovo dobro in ne za lastno zadovoljstvo. V evangeliju po Mateju (18,15) Jezus pravi: Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvári na štiri oči. To je poziv k iskrenosti, povezan s skromnostjo: popravek, ki ga ponudimo zasebno, osebno in s sočutjem.

To ni vedno preprosto. Večina izmed nas se izogiba neprijetnim soočenjem ali pa se prehitro loti stvari, ker neposrednost zamenja za vrlino. Prava spodbudna kritika zahteva nekakšno duhovno zrelost – sposobnost, da resnico posredujemo nežno, zavedajoč se, da naš cilj ni zmaga v prepiru, temveč pomoč drugemu, da raste.

Kako torej lahko to storimo v praksi?

Preden spregovorite, se vprašajte: Zakaj ponujam svoje mnenje? Če odgovor vključuje ponos, nestrpnost ali željo, da dokažete svoj prav, je najbolje, da se zadržite. Iskren popravek izhaja iz ljubezni – iz želje, da drugemu pomagate uspevati, ne pa da se počutite nadrejeni.

Pravi trenutek je ključnega pomena. Oseba, ki je že razburjena ali v zadregi, bo težko sprejela tudi najnežnejše besede. Papež Frančišek je pogosto govoril o "apostolatu ušesa": o umetnosti poslušanja pred govorjenjem. Ko razumemo nekogaršnji položaj, naš popravek naravno postane mehkejši, bolj človeški in veliko učinkovitejši.

Tudi ko opozarjate na napake, začnite s tem, kar je dobro. Vsi se bolje odzivamo, če je priznano naše dostojanstvo. Apostol Pavel je bil v tem pravi mojster; njegova pisma se pogosto začnejo s pohvalo vere med občestvom, nato pa se loti njihovih pomanjkljivosti. Podobno bo priznanje tega, kaj nekdo dela dobro, tega človeka spodbudilo, da bo dejansko slišal, kaj bi lahko izboljšal.

Prijaznost ne pomeni izogibanja resnici, temveč pomeni, da jo podajate z nežnostjo in sočutjem. Cilj je popraviti, ne kaznovati. Pri vas naj se vse dela iz ljubezni (1 Kor 16,14) je dober opomnik za vse, ki so v skušnjavi, da bi bili preveč neposredni.

Ne nazadnje pa vljudno izražanje kritike pomeni tudi pripravljenost, da kritiko sprejmete. Ko ponižno sprejmemo mnenje drugega, dajemo zgled nečemu, kar upamo, da bodo storili drugi – da bodo popravek spremenili v obojestransko izmenjavo milosti.

V bistvu je spodbudna kritika delo usmiljenja. Potreben je pogum, da spregovorimo, ponižnost, da prisluhnemo, in ljubezen, da vztrajamo. Če je dobro opravljena, postane dejanje prijateljstva – dejanje, ki drugemu pomaga rasti, medtem ko tiho izpopolnjuje naša lastna srca.

In morda je prav to skriti dar prijaznega podajanja mnenj: ko poskušamo pomagati drugemu, da postane malce boljši, obenem izboljšujemo sami sebe.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.