"Moja želja po uspehu je bila neustavljiva in želela sem si napredovanje, potrjevanje, dokazovanje. Prišla je diagnoza, ki je nikakor nisem sprejela, ampak sem se ji upirala z vsemi močmi," se spominja sogovornica Mojca. Na srečo je imela okrog sebe ljudi, ki so jo prizemljili, usmerili in ji pomagali razumeti, da s tem ni šale. "Jaz sem takrat živela v oblakih in bila prepričana, da se to meni ne more zgoditi, čeprav imamo to bolezen v družini – gre za okvaro gena BRCA1." Ko je zbolela, ji je ena od zdravnic takoj predlagala tudi rekonstrukcijo dojke.
Kako se spominjate dneva, ko ste prejeli diagnozo raka dojke? Kakšni so bili prvi občutki?
Vem, da je bil avgust, a me je zeblo. Hitro sem šla brskat po internetu in nekako sem našla povezavo do spletne strani Europe Donna. Napisala sem mail takratni predsednici Mojci Senčar. Takoj mi je odgovorila in mi napisala, da je že več kot 30 let, odkar je prejela diagnozo, da je še vedno živa in pomaga drugim ter naj se tega ne ustrašim. Takrat mi to ni dosti pomagalo, ker se mi je, lepo rečeno, sesul svet. Vsa napredovanja, vse nagrade, vsa priznanja so izgubila vso veljavo. Stanje je bilo že kar resno – tretji stadij.
Potem so vas zdravniki usmerili na pot zdravljenja. Vi pa ste na nek način želeli poskusiti sami?
Ja, verjamem v alternativo, ampak vsi niso sposobni zdraviti na tak način. Marsikdo vidi le priložnost za zaslužek. Iskala sem poti in v tistem trenutku sem našla tudi ljudi, ki so me hoteli zlorabiti, ponujali so raznorazne oblike zdravljenja.
K sreči sem o tem veliko govorila tudi z mojimi domačimi, da so me malo pomirili. Takrat sem bila tako obupana, da bi poskusila vse! V stiski se oprimeš vsake možne rešilne bilke.
Potem ste se odločili za operacijo in kemoterapijo. Kako ste se spopadali s tem?
Začelo se je tako, da je onkologinja predlagala takojšnjo odstranitev dojke, a ko sem šla k anesteziologinji, mi je rekla: "Gospa, kot ženska ženski vam svetujem, da razmislite o tem, da si takoj uredite tudi rekonstrukcijo." V času pred to operacijo so mi zelo pomagale tudi prostovoljke, ki so mi pokazale, kako stvari po operaciji izgledajo in kaj pomeni takšno zdravljenje.
Zelo sem hvaležna za moževega strica, ki mi je takrat zelo stal ob strani, bil je moja opora. On je bil tisti, ki je po operaciji prvi prišel k meni in mi je od doma prinesel domačo juho. Kako je bila dobra!
S kemoterapijo sem začela dva meseca po operaciji in jih dobila šest. Ker vedno odstopam s kakšnimi norimi idejami, sem tudi tukaj prišla do zanimive ponudbe. Prijateljica me je povabila na križarjenje po Rdečem morju, ki bi bilo konec februarja. Vprašala sem onkologinjo, ki je rekla, da ni problema, da bomo tako pripravili termine za naprej, da se bo to izšlo. Pa sva po četrti kemoterapiji šli na potovanje. Z Dunaja smo šli z letalom v Egipt za en teden na križarjenje, potem pa nazaj domov, kjer sem po nekaj dneh dobila peto kemoterapijo, ki pa me je čisto zlomila in sem obležala. Imela sem vročino in se zelo slabo počutila. Verjamem, da mi je tudi to potovanje pomagalo prebroditi tisto obdobje.
Zdravljenje raka dojke prinese veliko telesnih in čustvenih sprememb. Kaj vam je bilo v tem obdobju najtežje?
To, da nimaš več energije in da si čustveno labilen. Zelo hudo je bilo tudi to, da mi ni delal spomin. Iz tega strahu sem si že v bolnišnico nesla križanke, sudoku, da čim prej pridem nazaj v pogon. Ko sem se vrnila v službo, sem imela velike težave s spominom, zmedla sem se, ker nisem vedela, kje naj iščem navodila. Nesposobnost koncentracije me je ohromila in to je bil grozen občutek. Prej sem imela vse pod nadzorom, potem pa ničesar več. To je trajalo kar dolgo.
Kje ste takrat našli največjo oporo?
Našla sem krog prijateljic, ki so imele enako zadevo pred menoj ali pa za menoj. Mislim, da mi je ravno druženje z ženskami s podobno diagnozo dalo ogromno moči. Eno sem spoznala v neki skupini za alternativno zdravljenje. Najprej sva vzpostavili očesni kontakt, padla mi je v oči, stopila sem do nje in rekla: "Ne vem, zakaj, ampak ti želim dati svojo telefonsko številko." S to boleznijo se je borila že pred menoj in ugotovili sva, da sva iz istega kraja. Ona me je povezala še z drugimi ženskami in potem smo ta krog še širile. V Posavju je še vedno okrog 15 aktivnih članic. Ta ženska je bila zame kot žarek upanja, na katerega sem se oprla. Njej so leta 2009 postavili diagnozo in ji povedali, da ima pred seboj največ dve leti življenja. No, pa še danes veselo hodi okrog!
Prvič sem se s temi dekleti dobila tik pred prvo kemoterapijo in one so mi pomagale, da sem se zlila in porinila v to. Pet nas je bilo in klepetale smo celo popoldne – od takrat smo nerazdružljive in si pomagamo.
Takrat so one pomagale vam, danes pa kot prostovoljka vi pomagate drugim ženskam. Zakaj vam je pomembno, da delite svojo izkušnjo?
Ker sem tudi jaz dobila pomoč, ko sem jo potrebovala. Mislim, da sem tudi zato poslana na svet, da komu olajšam postopek zdravljenja. V zadnjem času sta mi dve osebi rekli: "S tvojo pomočjo sem lažje šla skozi zdravljenje." Pred dobrim letom mi je to rekla prijateljica, zdaj pa sestrična, ki se sooča s tem. Zdi se mi, da ravno to izhaja iz te diagnoze: da daješ drugim in ne potrebuješ ničesar nazaj, ker dobro vedno samo pride.
To, da dajem drugim, me zares napolni. Hvaležna sem, da imam zagotovljeno eksistenco, da imam stvari urejene in lahko razdajam svojo moč za pomoč drugim ženskam. Ravno zato sem tudi aktivna pri združenju Europa Donna Slovenija, tam sem članica upravnega odbora. Naša srečanja, sestanki, dogovarjanja, vse to pripomore, da gremo v pravo smer – za dobrobit vseh članic, ki nas je več kot 3000. Sporočamo, da rak ne pomeni obsodbe na konec življenja in da usoda ni zapečatena, ampak je še vedno upanje. Letošnja kampanja poudarja: "Ne pozabi nase!".
Kako se je po bolezni spremenil vaš pogled na življenje, delo in odnose?
Kar se tiče moje zaposlitve, sem bila zelo junaška in zdelo se mi je, da bom zmogla osemurni delovnik, čeprav mi je zdravnica svetovala krajši delovni čas. Na ZPIZ-u so mi rekli, naj pridem nazaj, če ne bo šlo. In sem prišla – po sedmih letih. Delala sem na polno, ampak ob tem vseeno upala, da me bodo razumeli, da mi bodo kaj olajšali. Tega žal ni bilo in zato sem pred dobrimi šestimi leti prosila za štiriurno delo in delno invalidsko upokojitev.
Seveda sem se spremenila, nimam več takšnih ambicij kot prej, bolj sem zadovoljna z malimi stvarmi. Še vedno rada potujem, rada imam ljudi, a si vseeno vzamem tudi čas za počitek. Prej sem delala napako, da nisem dovolj spala, zdaj pa spim od sedem do osem ur na noč in mislim, da mi koristi. Naučila sem se, da ni treba biti prvi v vrsti, lahko si tudi deseti ali pa celo zadnji. Moje delo je zdaj srčno opravljeno in ni narejeno, da bi dobila pohvalo ali medaljo.
Bolezen pa vpliva na vse: utrujenost, slabo počutje, razdražljivost, nespečnost, limfedem. Tudi hormonska terapija naredi ogromno škode in pusti posledice na kosteh, gibljivosti. Jaz sem si veliko pomagala s telovadbo. Pet let po prvi operaciji je sledila tudi odstranitev jajčnikov, jajcevodov, točno po desetih letih pa še preventivna odstranitev druge dojke. Čutim posledice, ki jih je pustila bolezen, a sem hvaležna za vse lepo, kar je prišlo v moje življenje zaradi nje.
Kaj bi rekli ženski, ki je danes prejela diagnozo raka dojke?
Ni treba hiteti: en dan, dva ali trije ne bodo ničesar spremenili. Ni enostavno, ampak se da in veliko lažje je, ko to dolgo pot gledaš za nazaj. Ko boš potrebovala, se obrni name (v uredništvu Aleteie lahko dobite Mojčin kontakt, op. a.). V Sloveniji imamo izredno dober tim onkologov, izredno dobre diagnostike, izredno dobre kirurge in plastične kirurge. Vse to imamo na voljo. Obdaj se z ljudmi, ki ti dajejo energijo. Poveži se z Europo Donna, kjer imamo tudi svetovalni telefon. Imamo društva, samo obrniti se je treba nanje in veliko lažje postane, ko ugotoviš, da nisi sam. Tako kot se radi veselimo v skupini, je tudi žalost lažja v skupini. Pusti službo, saj te bo počakala. Če te ne bo počakala, ni dobra služba. Ti si zdaj prva.
