Nikoli še nisem stal na jadrnici. Če ne upoštevam trajekta in supa, tudi nikoli nisem plul po morju. Zato me je ideja naše zakonske skupine, da se skupaj podamo na jadranje, potisnila iz cone udobja. Pa ne samo mene, ampak večino izmed 120 udeležencev na dvanajstih jadrnicah, ki smo oktobra nekaj dni preživeli na Jadranskem morju.
Že ob vstopu na jadrnico sem spoznal, da prostora za pobeg ne bo. Če mi bo slabo in če ne bom želel sodelovati pri delu na jadrnici, je bila edina alternativa, da se zaprem v dobra dva kvadrata veliko kajuto – kar pa je (zaradi nenehnega zibanja) zelo slaba rešitev.
Kaj pa če začnemo jadrati v napačno smer?
Zato mi ni preostalo drugega, kot da se čim prej navadim na majhen prostor in na ekipo osmih sostanovalcev, s katerimi sem delil ta nekajdnevni plavajoči dom. In zdaj, ko pogledam nazaj, lahko rečem, da je bila izkušnja nepozabna. V nekaj dneh smo udeleženci s pomočjo vetra prevetrili naše odnose, v jadra naših zakonov vnesli svež veter in se naučili, kaj pomeni izogibanje čerem vsakodnevnega zakonskega življenja.
Med drugim smo se zakonci pogovarjali tudi o tem, kaj pomeni zaupanje – da lahko drug drugemu zaupamo in znamo v kriznih situacijah stopiti skupaj. Kako odreagiramo, ko smer, po kateri gremo v življenju, ni prava? Kako se zakonca takrat obnašata drug do drugega? Pogledi nekaterih zakoncev so v spodnjem videu:
"S to skupino zakoncev bi šel tudi čez Atlantik"
Jadrnica je sama po sebi majhen prostor. Skiperji, ki so odgovorni za ladjo, pogosto naletijo na situacije, ko se na ladji znajdejo možje in žene z zelo različnimi pričakovanji in odnosi. Pranje umazanega perila ne spada na jadrnico, skiperji pa ob tem zelo cenijo nekaj drugega – sodelovanje. Kaj je dva izmed naših skiperjev še nagovorilo, ko sta nekaj dni zapored opazovala zakonce pri sobivanju na jadrnici, pa najdete v spodnjem videu:
Nujno potrebujemo brco v rit
Zakonci v ritmu vsakodnevnih obveznosti pogosto pademo v kolesje, iz katerega težko najdemo pot. Vrtimo se med taksi službo za otroke, službenimi obveznostmi in drugimi opravki, med sabo pa (pre)večkrat komuniciramo le o logističnih zadevah naše družine. Zato so takšne izkušnje pogosto nujno potrebna "brca v rit", da spoznamo, da potrebujemo čas zase, za najin odnos – in da se, nenazadnje, ponovno priklopimo drug na drugega.
Po do zdaj zbranih podatkih so vsi otroci, katerih starši smo bili na jadranju, preživeli. Mi, odrasli, smo pogosto tisti, ki si ne upamo vzeti časa zase. Oni bodo nekaj dni že zdržali – vprašanje pa je, kako dolgo lahko v tem mimobežnem odnosu zdržimo zakonci? Kaj jadranje predstavlja zakoncem in kakšnih "brc" so bili deležni, da so se jadranja sploh udeležili? Preverite v videu:
Kdo vodi barko v vsakodnevnem življenju?
Na dvanajstih jadrnicah se je petdeset zakonskih parov srečalo tudi z vprašanjem, zakaj smo se sploh podali na jadranje s sozakoncem – ko bi bilo vendarle lažje, da si možje sami najamemo jadrnico in se "po moško" spoprimemo z vrvmi na barki. Prav tako nas je zaposlovalo vprašanje, kdo vodi naše barke v vsakdanjem življenju. Skiperji naših jadrnic so bili v teh dneh izjemni, a obenem smo se zavedali, da nas bodo ti skiperji ob zaključku jadranja pustili na pomolu. Kdo pa bo od tam naprej vodil našo barko? Poglejte odgovor spodaj:
Čudovito nočno nebo in jadrnice, parkirane v zalivu, prostranost odprtega morja, veter, ki smo ga šteli v vozlih, delfini, ki so priplavali mimo … Vse to je bilo nepozabno, a ko smo se z avtomobili po končanem jadranju vračali proti domu, je v meni predvsem odzvanjala hvaležnost, da sem v teh dneh lahko ponovno navezal svoj "mooring" (privezna vrv ali sistem za privez čolna oz. plovila) na svojo ženo. To je tisto, kar mi v življenju prepogosto (z)manjka – pustim, da vrv najine povezanosti in odnosa pade v vodo. Potem pa čakam na brco, da se spravim nazaj v red in znova zavrtim krmilo najinega zakona proti varnemu pristanu. Seveda ob zavedanju, da je pravi skiper vedno ob meni.
Stisnjen v ozko kajuto, kamor ob slabem metru širine vstopim z nogami naprej, enostavno nisem mogel mimo ženine bližine. Kakor koli bi se v tej kajuti namestil, bi zadel ob njo. In kar nekaj "sodelovanja" v tej ozki kajuti je potrebnega, da noč preživiva mirno in brez nepotrebnih brc.
Ko sva se zvečer ulegla v ozko kajuto, zaradi njene omejene širine z nogami naprej in sva se na komaj meter prostora obračala drug ob drugem ter iskala idealni položaj, sva spoznala, da v resnici ne potrebujeva veliko, da se ponovno poveževa. Le ozek prostor brez možnosti pobega, malo duhovne spodbude in predvsem odločnost, da bova skupaj plula po začrtani poti.
Še nekaj utrinkov in spoznanj z jadranja:
