“Še dobro, da je umrl.” Se lahko veselimo smrti drugega?

Na svoja občutja nimamo vedno vpliva, saj so podvržena številnim dejavnikom. Imamo pa vpliv na to, kako čustva izrazimo in kako se kažejo v našem vedenju.

V neki družini umre oče – alkoholik, nasilen moški, ki je objektivno gledano povzročil veliko gorja svoji družini. Ali je olajšanje ob njegovi smrti upravičeno?

Marsikdo v takšni situaciji čuti resnično olajšanje in si obeta svetlejšo prihodnost za svoje življenje. Gre za povsem naraven odziv. Težava nastane, če odziv spremljata maščevalnost in sovraštvo.

Oseba, ki je leta trpela, lahko pomisli: "Upam, da je v peklu." Pomembno je prepoznati, da te misli izvirajo iz globoke bolečine. Ko si jih priznamo in jih z Božjo pomočjo odpravimo, tudi z molitvijo za pokojnikovo dušo, se bodo stvari izboljšale. Če pa po drugi strani dovolimo, da tovrstne misli rastejo, se bodo slej ko prej obrnile proti nam.

Razlikovati je treba med čustvi in samodejnimi mislimi, ki se pojavijo po travmatičnih izkušnjah, ter njihovemu poznejšemu negovanju in podpihovanju. Znanstveniki in terapevti, ki pomagajo žrtvam nasilja, poudarjajo, da je za vnovično vzpostavitev notranjega miru in resnično osvoboditev iz zatiralčevih zank pomembna pozitivna razrešitev doživljanih čustev.

Ustrezni odzivi vključujejo olajšanje, pa tudi žalovanje za tem, kar smo kot žrtve izgubili. Prava osvoboditev se rodi v procesu odpuščanja, čiščenju srca in občutij, kar pa je lahko dolgotrajen proces. Tisti, ki še naprej gojijo sovraštvo do storilca, ostanejo njihove žrtve in še naprej trpijo tudi leta po njegovi smrti.

Po začetnem šoku in čustvenem odzivu na nasilneževo smrt začnemo žalovati za tem, kar nam je odvzel. To doseže višek v odpuščanju, ki je edina pot do notranje osvoboditve. Naše trpljenje se stopnjuje, če o tej osebi govorimo slabo in gojimo sovraštvo do nje.

Kaj pa v primeru, ko umre človek, ki je imel na vesti na tisoče nedolžnih življenj? Spet je najbolj primeren občutek olajšanje, na ravni razuma pa misel, da je dobro, da takšna oseba ne povzroča več zla.

Vsekakor bi nas moral spremljati razmislek: Kaj je to osebo pripeljalo do moči? Kaj lahko storimo, da se to v prihodnosti ne bi več ponovilo?

Osnova za opravičevanje zla drugih je njihova dehumanizacija, kar se kaže tudi v izbiri besed zanje. Depersonalizacija olajša opravičevanje ubijanja in nasilja nad določeno skupino ljudi.

Je tudi osnova za opravičevanje splava. Če otroka, ki se razvija v maternici, obravnavamo le kot skupek tkiv, zarodek, je lažje upravičiti to ubijanje.

Zato lahko vsak od nas stori eno stvar: ko smo priča dehumanizaciji v vsakdanjem življenju, izrazimo svoje nasprotovanje, ki bo zajezilo množično škodovanje drugim.

Najboljši odziv je molitev za pokojnega. Ni prostora za močna negativna čustva. Nismo bili žrtve, ampak se le nismo strinjali z njegovimi stališči.

Morda čutimo olajšanje, da je oseba umrla, vendar ni prostora za izražanje veselja ali zadovoljstva. Vsako aktivno dejanje – na primer objave na družbenih omrežjih, ki izražajo zadovoljstvo z njegovo smrtjo, žalitve, obrekovanje – le stopnjuje zlo in negativna čustva ter podžiga sovraštvo do tistih, ki imajo podobne poglede kot pokojnik. To ni le nekrščansko stališče, ampak je preprosto škodljivo – za nas in za druge.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie.