Med močvirjem in grajsko skrivnostjo – Goričko v dveh obrazih

Čeprav se Goričko največkrat ponaša z valovitimi griči, vinogradi in sončnimi razgledi, skriva tudi povsem drugačen obraz – tih, skrivnosten in nekoliko mističen.

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

Takšen, kot ga razkrije sprehod po močvari v Lončarovcih in obisk razpadajoče, a očarljive graščine Matzenau v bližnjih Prosenjakovcih. Dve točki, oddaljeni komaj deset minut vožnje, združujeta naravo in zgodovino v idealen poldnevni izlet po manj znanem delu Prekmurja.

Lončarovci, drobna vas na robu Goričkega, se lahko pohvalijo z zanimivo, majhno, a izjemno urejeno Potjo po močvari. Na prvi pogled skromna sprehajalna pot se izkaže za pravo učilnico narave. Lesena brv vodi nad vlažnim travnikom ob potoku Curek, kjer v tišini mehurčkajo izviri, šumi trstičje in se svetlikajo drobne kapljice.

Na tablah ob poti izvemo, kako pomembna so mokrišča za življenje ptic in žab, pa tudi za zadrževanje vode in ohranjanje naravnega ravnovesja. Pot je kratka – komaj 15 do 30 minut sprehoda – a bogata v vtisih. Ko se ustavimo in prisluhnemo, slišimo življenje, ki ga v mestih že davno ni več.

Na koncu poti stoji razgledni podest, s katerega se vidi vse do rahlo dvignjenih gričev v ozadju. Tu si vzamemo trenutek zase – da vdihnemo svežino mokrišča in občutimo mir, ki ga zna dati le narava, nedotaknjena in skromna. Pot je urejena, nezahtevna in primerna tudi za družine. 

Le nekaj kilometrov naprej, v Prosenjakovcih, se skriva še ena zgodba – tokrat iz časov plemičev. Na robu gozda, danes skoraj skrita za grmovjem, stoji graščina Matzenau.

Enonadstropni dvorec, ki je od leta 1871 vpisan kot grad, je bil razkošno grajena stavba v neoklasicističnem slogu. Poimenovana je po nekdanjem lastniku Carlu von Matzenauu, avstrijskem konzulu, ki naj bi tu preživljal poletja daleč od mestnega vrveža. V tistih časih je bil grajski park poln cvetočih dreves, ribnikov in sprehajalnih poti. Po vojni je bila graščina izropana in prepuščena propadu, a tudi v ruševinah ohranja dostojanstvo starega plemiškega posestva.

Med sprehodom po zaraščenem parku lahko še vedno zaslutimo nekdanjo veličino – kamnite portale, fragmente okenskih okvirjev in tišino, ki jo prekinja le šumenje listja. A prav ta razpadajoča lepota ima svojo moč. Ko stopimo pod mogočna drevesa, si lahko skoraj predstavljamo, kako so se po teh poteh nekoč sprehajali ljudje in  kako je življenje tu nekoč brbotalo.

Za ljubitelje zgodovine in fotografije je graščina pravi zaklad. Svetloba, ki pada skozi prazne okenske odprtine, ustvarja skoraj mistično vzdušje. Gozd si je počasi vzel nazaj, kar mu je nekoč pripadalo – in v tem je nekaj poetičnega.

Goričko je resnično kraj, kjer preteklost in narava še vedno dihata skupaj – počasi, zadržano, a iskreno. Od tam odidemo z občutkom, da smo doživeli nekaj, kar se ne da izmeriti – mir.