4 stvari, ki jih moramo razumeti o času umiranja in žalovanja

Pater dr. Ivan Platovnjak, jezuit in profesor na Teološki fakulteti, poudarja, da je služenje bolnim, umirajočim in žalujočim nekaj globoko človeškega in Božjega hkrati. Njegova nova knjiga Prezrti čas je zahvala vsem, ki zmorejo biti ob neozdravljivo bolnih in umirajočih s sočutjem in spoštovanjem.

"Človek v svoji ranljivosti dopusti, da mu nekdo streže, in to je dar, ki preobraža," pravi pater Ivan. Čas bolezni, trpljenja in umiranja je sveti čas, ki je za kristjane obenem trenutek rojstva v novo življenje. Dokler se s tem ne srečamo sami, nas je teh trenutkov strah, kar je popolnoma človeško. Ker pa je čas, da presežemo kulturo molka, ki obdaja umiranje, je pater Platovnjak v novi knjigi poudaril naslednje stvari:

Globok strah umirajočega človeka je mnogokrat osamljenost, samota. Najbolj hrepeni po sočutni bližini, v kateri začuti toplino, bližino, vztrajnost ter se zave, da ni breme, ampak je spoštovan in cenjen del družine in družbe. Pomembno je, da čuti, da v bolečinah in umiranju ne bo ostal sam. Smrt sama po sebi ni nekaj strašnega, strašna postane šele, ko o njej molčimo in ko smo v njej sami.

V knjigi so zapisane tudi pripovedi, ki razkrivajo preplet telesne bolečine, notranjih bojev, temeljnih potreb, hvaležnosti, bližine in slovesa.

Pater Platovnjak ima tudi sam izkušnjo skrbi za svoje onemogle starše, ki ga je zelo nagovorila in spremenila. "Zaradi te izkušnje sem začel odkrivati ta svet, kaj pomeni biti ob nekom, ki je potreben celotne nege in pomoči. Mnogi ljudje po več let skrbijo za svoje drage: mož za ženo, žena za moža, starši za otroke, otroci za starše in to je veliko služenje. Je nekaj, kar počlovečuje ta svet, ga dela bolj človeškega in bolj Božjega," je povedal.

Ob tem ne želi pozabiti na svojce, ki so polni vprašanj in skrbi. "Želim si, da bi si svojci upali priznati nemoč in negotovost, da bi zmogli vse to prinesti pred Boga in obenem najti ljudi, ki so jim lahko v pomoč in oporo. Ljudje živimo od medsebojne podpore," pravi.

Ni dovolj, da molimo za umirajoče. V naših krščanskih skupnostih moramo pomagati na konkreten način: obiskati bolnega, ostarelega, osamljenega enkrat na teden za eno uro. To zmore vsak.

V trenutkih slovesa tudi neverni začutijo nekaj presežnega, vsak umirajoči pa v sebi nosi vprašanja o Božji navzočnosti, zaupanju, molitvi in zakramentih. Vera prav v trpljenju dozori v globlje zaupanje. "Smrt ne pomeni uničenje življenja, ampak je le preobrazba. Poslavljanje je okušanje presežnosti in lepote življenja, ki s smrtjo ne bo končano, ampak se bo naš odnos spremenil v večni odnos. V Kristusu imamo upanje, da bo vedno z nami, čeprav gre v smrt vsak človek sam. Kristjani vemo, da smrt ne bo dokončna, ampak bomo s Kristusom živeli vstajenjsko življenje," verjame pater Ivan.

Pater Ivan Platovnjak se že vrsto let posveča žalujočim, saj čuti, da so spregledani in nerazumljeni. Z mislijo nanje je lani napisal knjigo Preobrazba bolečine – Skupaj na poti žalovanja, obiskuje pa tudi različne župnije in odpira pogovor o tem.

Z rajnimi lahko po smrti ustvarimo nove odnose: "Olajšanje je, ko si priznamo, da čutimo žalost in bolečino in da o tem spregovorimo. Pomembno je obujati lepe spomine na pokojne, obnavljati dobro in lepo, česar smo bili po njih deležni. Hkrati pa lahko ob prazniku vseh svetih, ki so že poveličani v Bogu, pa niso razglašeni za svetnike in blažene, zremo tudi naše drage, ki so že pri Bogu in so že deležni večne sreče in ljubezni. Lahko se jim priporočamo, jih prosimo, da nam pomagajo, kakor se obračamo na svetnike. Oni so naši spremljevalci, kažejo nam Božjo ljubezen. Dajejo nam poslanstvo, da tudi mi uresničimo to, da bi naredili naš svet bolj človeški in Božji."

Ne prezrimo časa bolezni, umiranja in žalovanja. S tem bi se izognili času, ki bi nam lahko pomagal, da bi videli in odkrili, kaj je bistveno za življenje, kaj je bistveno za naše odnose, kaj je tisto, kar ostane večno.