Verjetno ste že slišali za vsaj eno od obeh pričevanj Urške Valjavec in Mateje Količ. Urškina družina se je soočila z izgubo sina Rožleta, Matejina pa z izgubo moža in očeta Štefka. Obe zgodbi smo na Aleteii tudi že predstavili.
Sredi najhujše stiske, ko se zdi, da je človek povsem na dnu, sta obe znova in znova doživljali, da jima Bog ponuja svojo roko: v ljudeh, ki so ju obkrožali in se pojavili ob pravem času, v drobnih znamenjih in občutku globokega miru, ki je prišel, ko sta ga najbolj potrebovali.
Sporočilo njunih pričevanj je močno in jasno:
Bog ve, kdaj in zakaj pride naša ura, ko nas želi sprejeti v svoj objem, hkrati pa tistim, ki ostanejo, daje ves čas čutiti, da tudi v največji stiski niso sami.
V nekaj točk smo strnili Božje dotike in znamenja, ki sta jih Urška in Mateja doživljali v svojih preizkušnjah. Naj vam v dneh, ko se spominjamo svojih ljubljenih, vlijejo tolažbo in upanje.
Izguba sina Rožleta: dolga in boleča preizkušnja bolezni
Urška Valjavec je žena in mama, ki se je pred leti soočila z najhujšo bolečino, ki jo lahko doživi starš – hudo boleznijo in smrtjo sina Rožleta. Rožle je leta 2014, pri svojih šestih letih prvič zbolel in se je šest let boril s tumorjem.
V teh šestih letih so hodili od zdravnika do zdravnika, šli na zdravljenje v Pariz, ne da bi vedeli, kje bodo stanovali in kako bodo tam preživeli … A v vsem tem času je Urška velikokrat začutila, da niso sami. Bog jim je na pot pošiljal čudovite ljudi, ki so jim na najrazličnejše načine pomagali prebroditi to težko obdobje.
- Ko je Rožle zbolel, se je družina tako rekoč čez noč preselila v Pariz; Urška je izročila nastalo situacijo sv. Jožefu in v treh dneh se je ob pomoči ljudi našlo stanovanje le kilometer stran od bolnišnice. To je bila po Urškino prva od mnogih Božjih previdnosti.
- Ko se je Rožletu začel gnojiti šiv pod očesom in je Urško močno skrbelo, saj ni vedela, na koga naj se v odsotnosti glavnega zdravnika obrne, je na hodniku naletela prav na zdravnika, ki je bil tisti dan zadolžen za pregled šivov. Takoj je ukrepal in že naslednji dan je bil Rožle "kot pušeljc".
- Po telefonu je v ključnih trenutkih dobivala točno tiste informacije, ki jih je potrebovala, kar je razumela kot drobne in jasne odgovore na svojo molitev.
- Duhovno oporo jim je nudila tudi čudodelna svetinja Device Marije, ki jo je Rožle stalno nosil; ob njej so se vrstili "otroški čudeži", kakor da bi Bog nežno skrbel tudi za malenkosti, ki so Rožletu polepšale dneve.
- V obdobju bolezni je molitev za Rožleta "prepotovala svet" in povezala ljudi različnih veroizpovedi; šele po sinovi smrti je Urška dojela, da je Rožle umrl prav v tednu molitve za edinost kristjanov, kar je čutila kot močno simboliko.
- V zadnjih mesecih, ko je prehranjevanje zaradi vseh ran postajalo mučno in je Rožle velikokrat stradal, je mamo spraševal o nebesih in o tem, ali bo v nebesih lahko končno spet užival ob hrani. Sedmi dan po pogrebu je med evangelijem slišala prav vrstico o pripravljeni gostiji – dobila je potrditev, da je Rožle zares srečen.
Izguba moža Štefka: odšel je nenadoma in brez slovesa
Pred sedmimi leti je v letalski nesreči v Bovcu življenje izgubil izkušeni pilot Štefko Količ. Žena Mateja in njunih šest otrok so izgubili ljubljenega moža in očeta.
Mateja je v obdobju po Štefkovi smrti spoznavala ogromno konkretnih znamenj Božje in Štefkove navzočnosti.
- Ko je Mateja z otroki prišla na kraj nesreče, je bilo, kot se spominja, tam grozno vzdušje. Pokleknila je in začela moliti. Vsi so se umaknili, mladi gasilec pa je pristopil in začel moliti z njimi. To ji je vlilo ogromno poguma in upanja in pozneje je spoznala, da ga je poslal Bog.
- Prvi rojstni dan po Štefkovi smrti je Mateja praznovala prav na veliki petek. Ko je šla zgodaj zjutraj na sprehod in je jokala, ko je pomislila, da bo morala rojstni dan preživeti sama, je v sebi zaslišala glas: "Pa saj ti ni treba jokati, saj sem tu!" In takrat je skozi solze na makadamski poti zagledala velik kamen v obliki srca. Darilo za rojstni dan! Bila je ganjena in neskončno hvaležna.
- Poleti se je z vsemi otroki odpravila na morje. Drugi dan dopusta je bil ravno dan obletnice njune poroke. Ko so šli na plažo, je s kremo za sončenje namazala vse otroke, sebe pa ne. Ko je pozneje kuhala kosilo, jo je najstarejši sin opazoval in vprašal: "Kdo pa je tebe na plaži držal za ramo?" Bila je začudena, saj ji ni bilo jasno, kaj jo sprašuje, on pa jo je slikal in ji pokazal sliko. Bila je rahlo opečena, na njeni rami pa je bil odtis dlani, ki je bila prav take velikosti kot Štefkova.
- Štefkova najljubša molitev je bila angelovo češčenje. Mateja je večkrat čutila nemir, ko je razmišljala, kakšni so bili Štefkovi zadnji trenutki, pomirilo pa jo je, da je zadnjič poletel prav opoldne in da je morda v zadnjih trenutkih molil svojo najljubšo molitev.
- Matejina poročna priča ji je nekaj mesecev pred nesrečo podarila knjigo V tvoji navzočnosti. Prav ta knjiga je potem Mateji vsak dan sproti reševala življenje, saj so besedila, ki so namenjena za vsakodnevno branje, prinašala prav tista sporočila, ki jih je Mateja v določenem dnevu potrebovala. Počutila se je, kot da ji Bog prek te knjige vsak dan govori in jo vodi korak za korakom.
- Mateja se spominja dneva, ko je šlo vse narobe, tudi otroci so jo tisti dan še posebej zjezili in zvečer se je odločila, da obišče pokopališče. Ko je bila na Štefkovem grobu, se je zjokala in rekla: "Štefko, jaz ne zmorem sama. Pomagaj mi." In prav v tistem trenutku je nad njo povsem nizko letelo malo letalo.
