“Še vedno se sprašujem, zakaj ravno moje hčerke nimajo več atija”

Nuša Merzdovnik je pred tremi leti ostala sama s tremi deklicami, najmlajša je imela komaj nekaj mesecev. Mož in oče njunih deklic, h kateremu se je v času njegove hospitalizacije iz domače Mislinje skoraj vsak dan vozila v Ljubljano, je umrl mnogo prezgodaj. Za njim sta ostali velika bolečina in praznina.  

Svoje misli in občutja je začela zapisovati na Instagram profilu Dnevnik mlade vdove. "To je moja pot, moje celjenje ran," pravi. Zelo dolgo je ostajala anonimna, letos izdana slikanica Pogumna deklica Ula pa je bila povod, da se je tudi javno izpostavila.

Na kakšne načine si dokazujete, da je življenje spet lahko dobro?
Živim vsak dan znova. Še vedno so včasih težki trenutki, ampak vzeti si čas za sočloveka je največ. In majhne pozornosti. Imam ogromno razlogov, da živim in da tudi hčerkam vsak dan kažem, da je življenje res lepo. Veliko se smejimo, igramo, doživljamo ogromno različnih stvari, ustvarjamo lepe spomine. Pomembni so skupni trenutki. Obenem pa dosegam svoje cilje. Nikoli nisem obupala nad življenjem.

Čeprav se na prvi trenutek zdi, da nikoli več ne bo dobro, sem pokazatelj, da je lahko dobro. Ponosna sem, da nisem obstala, temveč sem šla naprej, da si vseeno upam, kljub temu da nam manjka pomemben del družine. Puncam želim biti vzor, da je vse mogoče. Včasih je treba na kakšno stvar počakati, včasih še ni pravi čas – včasih je treba manj, da potem pride več.

Kako sta se z možem spoznala, kakšen je bil?
Imela sem 18 let, ko sva se spoznala. Spomnim pa se ga že iz osnovne šole, bil je pet let starejši od mene. Delala sem v očetovi trgovini in med malico zahajala v sosednjo gostilno na kavo. Tudi on je šel večkrat tja na pijačo in vabil me je na kavo. Večkrat sem ga zavrnila, nato pa me je vendarle prepričal in dala sem mu priložnost. Bil je moj prvi resni fant. Po končani fakulteti sva si ustvarila družino in se poročila. Skupaj sva bila 15 let, sedaj ga že tri leta ni več z nami.

Kako ste doživljali dneve, mesece po njegovi smrti?
Na začetku se ti zdi, da se čas ustavi. Potem pa je najhujši občutek, ko gre vse dalje. Si v nekem mehurčku, vsi drugi pa gredo naprej, v trgovino, službo, medtem ko se je tvoje življenje sesulo v trenutku. Morala sem poskrbeti za otroke, odgovoriti na tisoč in eno vprašanje, na katera pa nisem imela vseh odgovorov. Bilo je izjemno težko obdobje. Nepredstavljivo se je zdelo, da bom kadarkoli sploh lahko normalno zaživela naprej.

Ste si po njegovi izgubi "upali" večkrat prositi bližnje za pomoč?
Absolutno sem morala spustiti standarde močne ženske. Midva sva bila prej res usklajena. Redko sva prosila za pomoč ali pa dala punce komu v varstvo. Obveznosti sva si vedno porazdelila, tako da ni bilo enostavno prositi za pomoč, ko sem ostala sama s puncami.

Zdaj večkrat prosim za varstvo, nikoli pa tega ne izkoriščam. Pomembno mi je, da smo večino časa skupaj. Pravim, da so punce moje, ne od drugih. Bližnji vedo, da jih bom poklicala na pomoč takrat, ko res ne bom imela druge opcije.

Nuša med vikendi rada ustvarja v kuhinji in s svojimi slaščicami razveseljuje druge. Oglejte si njene mojstrovine:

Na kakšen način so se spremenili odnosi s prijatelji?
Ogromno jih je odpadlo, sploh ker nisem imela časa za vsakega posebej in se javljati na številne telefonske klice. Morala sem čuvati energijo zase in za dekleta. Nekateri so bili zelo užaljeni, ker niso izvedeli informacij med prvimi. Za nekatere še vedno ne vem, zakaj so se umaknili. Ampak to je njihovo, jaz se s tem ne ukvarjam. Za nekatere mi je zelo žal, ker smo bili zelo povezani in se dobro razumeli. Takšno je pač življenje. Nekaj prijateljev je seveda ostalo in so z mano še sedaj, nekaj jih je prišlo pozneje, nekateri so se tudi vrnili.

Je nahrbtnik bolečine danes lažje nositi?
Je lažje, ampak spet odvisno od dneva. Zdi se mi, da sem, sploh s slikanico, prešla vse faze, ki jih pripisujejo poteku žalovanja. Nimam težav iskreno govoriti o tem. Ko včasih berem dnevniške zapise za nazaj, si rečem: Uau, vse to sem dala skozi. Spomnim se vseh občutkov, ki sem jih doživljala.

Še vedno se kdaj zjočem, čeprav zadnje čase zelo redko. Ne ker bi bila tako močna in ne bi več imela čustev, ampak pretočila sem že toliko solza, da niti ne morem več toliko jokati. Še vedno pa se zgodi. In še vedno se sprašujem, zakaj ravno moje hčerke nimajo več atija. Najmlajša hči je ravno v obdobju, ko je začela veliko spraševati in govoriti o njem – kje je ati, kam je šel, kam smo ga dali. Ko gremo na pokopališče, vedno ona poišče grob.

Na kakšen način ji približate očeta, glede na to, da je imela ob njegovi smrti le nekaj mesecev?
Ima njegove fotografije. Vizualno sta mu prva in tretja hčerka zelo podobni. Najmlajša naredi še enake kretnje kot on. Hodi enako, pogleda enako, zamahne z roko … Kot bi gledala njega, pa je bila ob njegovem odhodu v bolnišnico stara komaj štiri mesece. Veliko se pogovarjamo. Ona ve, kakšen je bil. Starejši hčerki večkrat vprašam: "Kaj bi pa ati rekel?" ko se neprimerno obnašata ali počneta stvari po svoje.

Gotovo je bilo ob lastnem žalovanju še težje stati ob strani vajinim deklicam. S kakšnimi vprašanji sta se obračali na vas starejši dve?
Povedala sem jima po resnici, da je ati umrl in da ga ne bosta več videli, ne bosta ga mogli več objeti, da pa bo vedno z nami in se lahko kjerkoli in kadarkoli pogovarjata z njim. Spomnim se, kako je takrat tudi najmlajša stegnila kazalček v sredo dnevne sobe in rekla ata. To je bila njena prva beseda.

Zdi se, da takrat nobena ni povsem dojela, da ga ni več. Kako je možno, da ga ni. Še vedno se kdaj zalotimo, da se nam zdi, da bo stopil skozi vrata.

Besede srednje hčerke so bile povod za nastanek slikanice, ko me je v postelji vprašala: "Mami, a ati je umrl?" Takrat sem še bolj ozavestila, da moramo starši vedno govoriti resnico. To je edino, kar šteje.

Meni se je večkrat zgodilo, da sem ga želela poklicati, ko se je kaj zgodilo. Imela sva namreč navado, da sva se takoj poklicala. Morala sem izbrisati njegovo številko iz imenika. Resnično pa občutim, da je ves čas z nami, daje nam ogromno znamenj.

Vaše sporočilo za vse, ki prestajajo podobno preizkušnjo?
Tako, kot čutijo, je prav. Tako, kot naredijo, je prav. Pred nikomer se jim ni treba zagovarjati in naj se ne ozirajo na okolico, ki ima pod drobnogledom, kaj delaš, kako se pogovarjaš, kako se oblačiš, s kom se družiš. Še vedno je prisoten stereotip, da moraš biti, če žaluješ, oblečen v črno, moraš biti žalosten, ne smeš se udeleževati dogodkov, praznovanj in podobno. Zakaj ne, moram zdaj nehati živeti? To nisem jaz.

Nas so 14 dni po moževi smrti povabili na oddih v Umag. To je bil najboljši dopust do zdaj, zelo dobro nam je del. Otroci so se igrali, bila sem z ljudmi, v družbi katerih sem lahko taka, kot sem. Tudi oni so doživeli smrt v družini in razumeli so. Ko sem potrebovala mir, so pazili otroke, da sem bila lahko nekaj časa sama.  

Tisto leto so nas zelo veliko vabili okoli, iz okolice pa sem slišala najrazličnejše opazke. Zakaj bi se morala komu opravičevati? Na začetku so besede zelo bolele. Marsikomu sem rekla: Lahko obuješ moje čevlje, samo vrni mi moža.  

Ljudje smo si različni in nekaterim bolj paše družba, drugim pa samota. Nekateri so raje doma na kavču in ne gredo iz hiše, drugi pa se bolje počutijo v družbi. Ampak na koncu dneva se vsi srečamo z osamljenostjo in to je tisto, kar zelo boli. Ko so punce zaspale in je bila v hiši tišina, mi je bilo najhuje, sploh ker sva prej pogosto skupaj sedela na kavču ali pa sem ga čakala, da se vrne iz službe.

Kako pa ste se soočali s temi večeri, praznino, ki je kar naenkrat prišla?
Ko gledam nazaj, sem opazila, da sem si vsakič natočila kozarec vina in sedela na kavču. Včasih sem prižgala televizijo, včasih ne. In potem je bil kozarec vina danes, pa naslednji dan … na neki točki sem si rekla: halo, pa ti vsak večer spiješ kozarec vina. Ne potrebuješ tega. Tako sem prenehala s tem.

Najtežje je bilo biti sama, v tišini, in ne delati ničesar, da bi se zamotila. Od tega bi vsak zbežal. Tišina in samota sta nekaj najbolj groznega. Občasno se je zgodilo, da sem koga poklicala, pa ravno takrat niso imeli časa zame. Potem sem ugotovila, da je bilo to z namenom, da predelujem in sem sama v svojih spominih, ne da kam bežim.

Ni pravila, kako bi morali žalovati. Poudarjam pa, da ko je oseba več mesecev zaprta doma in ne želi nikamor, potrebuje nekoga, da jo potegne ven iz tega. V življenju bo morala naprej. Prej ko se soočiš s tem, lažje bo.

Kakšne usmeritve bi kot mama in pedagoška delavka dali vsem, ki imajo stik z žalujočim otrokom?
Ni pravila, kako otrok žaluje. Moje hčerke so različno doživljale očetovo smrt. Poslušajmo otroka. Nekateri pogosto govorijo o izgubi in povejo vsako podrobnost, drugi jo samo omenijo, tretji so raje tiho. Če otrok ne želi govoriti, ne drezaj.  Samo poslušaj ga, opazuj, in če vidiš, da joče, ga objemi. To je dovolj.

Če bo o tem začel govoriti recimo v jutranjem krogu v vrtcu, ko se ti bo zdel trenutek neprimeren, poslušaj ga. Ta trenutek je pomemben, zdaj se ti je odprl in zdaj te potrebuje. Seveda, tudi drugi naj imajo možnost spregovoriti, ampak otrok, ki izgubi starša, ima veliko stisko, ki je ne more premostiti in počakati.