V današnjem času je mogoče opaziti nenavadno in skrb vzbujajočo družbeno dinamiko: starost, bolezen in nemoč se vse bolj izrinjajo iz vidnega polja. Kot da bi jih želeli odstraniti iz našega vsakdana, skriti pred očmi in predvsem pred lastno zavestjo, da smo vsi na poti, ki se bo nekoč končala. Skrb za starejše pogosto prevzamejo ustanove ali plačani negovalci, medtem ko so njihove hiše in stanovanja preurejeni v prostore brez spomina na človeka, ki je tam živel.
Namesto da bi življenje in smrt sprejemali kot dve strani iste poti, ju razdvajamo in izoliramo. Izrinjanje je prisotno tudi v sodobnih razpravah o končanju življenja, kot da bi se vse skrčilo na vprašanje, koliko stane smrt oziroma koliko stane življenje starejše in bolne osebe. Človeka prikazuje kot strošek, ne pa kot osebo, ki ostaja vredna dostojanstva do zadnjega diha. V Svetem pismu najdemo besede, ki nas spomnijo, da so prav trenutki šibkosti tisti, v katerih se razodeva globoka resnica: "Prelep venec je siva glava, ki se nahaja na potu pravičnosti." (Prg 16,31)
Kljub tej splošni družbeni naravnanosti pa vidim tudi pomembno svetlo točko. Vedno več ljudi se posveča področju paliativne oskrbe. To ni zgolj medicinsko delo, temveč tudi globoko človeško poslanstvo; delo, ki spreminja odnos do življenja in smrti. Paliativna oskrba ni samo spremljanje umiranja, temveč učenje življenja. Uči nas, da so dnevi, ki jih živimo skupaj z nekom, ki odhaja, dragoceni. Uči nas, da biti ob bolniku ni le fizična prisotnost, ampak predvsem poslušanje, sočutje, tišina, roka na roki. Včasih je dovolj, da smo preprosto tam.
Nedavna izkušnja v naši primarni družini, ko smo se poslovili od mame, me je naučila, da so takšni trenutki boleči in blagoslovljeni. Družina se je zbrala, povezala in bila tam za mamo in drug za drugega. Poslavljanje ni bilo le trenutek izgube, temveč tudi trenutek globoke bližine.
Veliko žalujočih mi v odvetniški pisarni pripoveduje, da so jim dnevi poslavljanja ostali v spominu kot nekaj svetega, kot čas, ki jih je povezal z umirajočim in jih obenem pripravil na življenje naprej. Ko so pripravljeni na izgubo, ko ob podpori zdravstvenega osebja lažje prenašajo simptome in bolečino, se odpre prostor, v katerem je mogoče gledati onkraj telesne obnemoglosti.
Prav v tišini, v prisotnosti se skriva globoka moč. Ko besede niso več mogoče, ostane prisotnost, v kateri se lahko rodi mir. Sveto pismo nam spregovori: "Otrok, zavzemi se za očeta na njegova stara leta, nikar mu v njegovem življenju ne povzročaj gorja. Čeprav mu pamet peša, bodi prizanesljiv, ne zaničuj ga, čeprav si na višku svoje moči," (Sir 3,12-13). To je opomin, da v skrbi za ostarele in bolne ne gre le za dejanja usmiljenja, ampak za gradnjo lastnega človeškega obraza.
Morda smo kot družba res pred velikim izzivom: kako ne dopustiti, da nas strah pred minljivostjo ne bi potisnil v zanikanje smrti. Paliativna oskrba nas uči, da je mogoče živeti polno, tudi ko se življenje izteka. Da je mogoče ljubiti. In da prav v teh trenutkih pogosto najbolj razumemo, kaj pomeni biti človek. Kot pravi prerok: "Kdor hodi v temí in nima luči, naj zaupa v Gospodovo ime, naj se opira na svojega Boga." (Iz 50,10)
Ko razmišljamo o smrti in življenju, se mi zdi najpomembneje, da ne bežimo. Da se ne umikamo v udobje pozabe. Da se učimo sprejemati, biti prisotni in skupaj hoditi do konca. Kajti zadnja pot ni le pot enega človeka; je tudi pot tistih, ki ostanejo.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 74, številka 41.
