Anja Klančar, ki ji življenje res ne prizanaša, se je z nami pogovarjala že leta 2018. A od takrat je zaradi samomora izgubila še brata. V dneh, ko se še posebej spominjamo vseh preminulih in tudi žalujočih, smo z Anjo posneli oddajo Reflektor o njenem žalovanju, tukaj pa predstavljamo del tega intervjuja.
Svoja doživljanja ob maminem samomoru opisujete v knjigi Ko izgubiš, v kateri zelo osebnoizpovedno pričujete o tem, kako je bilo, ko je mama odšla. Od takrat sta se na enak način poslovila še vaš oče in brat …
Mamo sem izgubila, ko sem bila stara 21 let. S čustvi mi je bilo izredno težko, nisem vedela, kako naj z njimi shajam. Prevevala so me tudi nasprotujoča si čustva glede mame – po eni strani imaš nekoga rad, po drugi strani pa je treba sprejeti, da ta oseba ni hotela več živeti, pojavljajo se vprašanja, zakaj …? Vprašanja ti ne dajo miru, a z njimi se je treba pomiriti in sprejeti, da vsega pač ne moreš razumeti niti dojeti, ker te tako zelo presega.
Ob mamini smrti z bolečino sploh nisem znala sobivati. Zdaj sem vendarle skoraj 20 let starejša in nekatere stvari, upam, drugače sprejemam. Mama je naredila samomor leta 2007, leta 2014 tudi oče in pred dvema letoma še brat, tako da sem zaradi samomora izgubila vso družino, ki sem ji pripadala.
Celotnemu pogovoru z Anjo lahko prisluhnite tule:
Ali so bila pri vas žalovanja po vsakem svojcu različna ali podobna?
Najhuje je bilo po maminem samomoru. Je pa vsaka smrt in vsak pogreb odprl nekaj novega, nove rane, nove dimenzije. Tudi sprejemanja dejstev, namreč da so naredili samomor. Ne morem se namreč pretvarjati, da so umrli naravne smrti ali zaradi kakšne nesreče, ker niso.
Sprejeti moram, da je bila to njihova odločitev, da so obupali nad življenjem, nad samim sabo in nad drugimi ljudmi. Jaz pa lahko to samo sprejmem in o tem pričujem.
Dostikrat rečem: samomor je res skrivnost. Seveda pa kot svojec občutiš veliko krivde. Samomor namreč vse breme čustev, bolečine, sramu, krivde samo preloži na druge. Potrebovala sem kar nekaj terapij, pogovorov in dela na sebi, da sem lahko te občutke krivde vsaj malo dala na stran.
To bi želela tudi sporočiti tistim, ki tonejo v krivdo, ki človeku ne da dihati: da je treba krivdo predelati. Je pa res, da gre za leta ali desetletja dela.
Kako naj se odzovemo, kadar smo v družbi z nekom, ki je izgubil bližnjega zaradi samomora?
Predvsem se ne ustrašite, ampak vprašajte, ali kaj potrebuje, morda pogovor, kaj iz trgovine … Povabite to osebo s sabo ven, morda v kino in podobno. Lahko da bo žalujoči sprva burno odreagiral, tega ne gre zameriti.
Po več povabilih, ki jih morda odkloni, bo pa sčasoma spet privolil v družbo in sprejel povabilo. Pokličite ga, vprašajte, kako je, pogovarjajte se z njim. Žalujoči si izredno zapomnimo, kdo je bil sočuten, kdo je poklical, se ponudil za pomoč ali pogovor. Jaz vem, da si bom to zapomnila do konca življenja.
Smo pa žalujoči na potezi, da damo ljudem vedeti, kaj potrebujemo, da bi se radi pogovarjali o svojem žalovanju, če tako čutimo in podobno. Ljudje so namreč v zadregi, ne vejo, kako bi odreagirali. Ne želijo drezati, da ne bi povzročili še večje stiske, bojijo se. Zato moramo žalujoči pogumno ljudem povedati, kaj potrebujemo.
Eno leto po pogrebu ni skoraj nikogar več, ki bi se s tabo pogovarjal o tem. Življenje gre pač kar nekako dalje, čeprav si ti, ki žaluješ, želiš, da bi se ustavilo, ker tako trpiš.
Kaj ste doživljali ob samomoru bližnjih in kako ste se s tem spopadli?
Bila sem jezna na ves svet. Čutila sem neverjeten nemir, razjarjenost. Eno leto nisem mogla jokati, čeprav sem si res zelo želela. Potem so solze prišle po kapljicah, a šele zatem, ko se je telo malenkost umirilo. Ko sem lahko jokala, sem bila tega zelo vesela, zato bi rekla vsem, ki vidijo žalujočega jokati, naj ga nikar ne mirijo, ampak pustijo, naj joče.
Čustva so tako močna, da mora biti na nasprotni strani nekdo, ki jih lahko zdrži in prenese. Jaz sem trkala na različna vrata in sem izjemno hvaležna, da sem prišla do pomoči v obliki terapij, pogovorov.
Žalovanje pa ne poteka po nekih shemah ali pravilih, ampak preskakuje, se spreminja in je tudi drugačno pri vsakem človeku.
Mislila sem, da bo pomagal alkohol. Ali pa velika količina hrane, ki sem jo pojedla. Za nekaj minut je bilo bolje, potem pa ne več. Gre za neke metode samodestruktivnosti, recimo tudi rezanje po telesu. Vse sorte stvari sem počela, da bi ublažila bolečino.
To obdobje škodovanja sebi je trajalo približno eno leto. A na koncu sem videla, da moram s temi stvarmi prenehati, saj bi si samo nakopala še več problemov, kot sem jih že sicer imela.
Kako vam je pri prebolevanju vaših tragedij pomagala vera?
Verjamem, da je Bog ljubezen in da je moje tri vzel k sebi v naročje. Ko sem žalovala, sem doživela to, da sem v cerkvi med sveto mašo začutila mir, spokojnost in dotik Božje roke. To je bila neka pomiritev, potešitev zame za tisto uro.
Se pa mora vsak truditi za svoj osebni odnos z Bogom. Zagotovo pa lahko rečem, da moja vera ni več le tradicionalna, površinska, ampak zelo osebna. Cerkev nam daje zelo veliko, molitev, zakramente, ampak nekaj moraš narediti tudi sam. Iti, stopiti na pot, narediti korak.
Kam se lahko v Sloveniji po pomoč obrnejo ljudje, ki izgubijo bližnjega zaradi samomora?
Če greva čisto po vrsti, je tu najprej osebni zdravnik, ki lahko napoti naprej tudi do psihiatra ali v psihiatrično bolnišnico. Zelo lahko pomaga tudi Društvo Hospic, centri za socialno delo, p. Ivan Platovnjak pa nudi trimesečna srečanja za žalujoče po samomoru otroka.
Najpomembnejša pa je notranja drža, in sicer da pustiš, da kdo drug nekaj stori zate, ter da si sam aktiven, da narediš kakšen korak. Marsikdo odklanja pomoč, češ, saj je ne potrebujem, bom že sam. A slej ko prej te izda telo ali pa duševno zdravje.
Marsikdo nekaj časa tudi gasi bolečino, denimo, s pijačo. A na dolgi rok je zelo veliko vredno, če imamo nek varen prostor, kjer lahko svojo bolečino občutimo in nosimo. Je pa lažje priti do pijače, hrane, da se preobjedaš, lažje se je porezati ali si kako drugače telesno škodovati kot poklicati na neko številko, se odpreti, priznati, da trpiš, in reči: "Zakaj se mi to dogaja?"
Sprejeti pa je treba, da je to križ. Kot ljudje rečejo: "Na eni strani je prazen, je zate." Pa Sveto pismo odpreti, kajti Božja beseda je tam namenjena točno meni.
Kako je pri vas okrog praznikov, ki so lahko zelo težki za žalujoče?
Nekaj let po mamini smrti je bilo zelo hudo, zdaj pa sem se že uspela malo distancirati, da mi zunanji dogodki ne narekujejo, kako se moram počutiti. Dneve okrog praznikov si strukturiram tako, da počnem tisto, kar si želim.
Tesnobni občutki itak lahko pridejo tudi na druge datume, ne le na praznike. Za praznike pa si želim še bolj povezati se s svojimi domačimi. Pogosto se mi zgodi, da dobim kakšen "znak", da nisem sama. Naredim si tudi jaslice, pa koga povabim na obisk, da nisem čisto sama. Si je pa treba dneve strukturirati, drugače bi lahko samo ležal v postelji in se smilil sam sebi. Tega si pa ne želim.
Človek ob vas dobi občutek, da ste zelo hvaležni za življenje kljub vsemu, kar ste morali prestati. Katere stvari vas veselijo in napolnijo?
Trudim se biti vsak dan znova hvaležna in vsak dan znova začenjati. Imam svoje obveznosti, službo in druge dogovore. Ni ravno tako, da bi skakala okrog in prepevala, kako je življenje lepo in da je življenje potica. Vem pa, da ko pride huda ura, da bo tudi to minilo. In potem življenje spet dobi neke svoje barve. Je pa treba v življenju sprejeti tudi monotonost, tudi sivino, tudi to, da ni vsak dan nekaj posebnega.
Za konec bi rada rekla, da tako kot je življenje skrivnost, je tudi samomor ena velika skrivnost. Nehati moramo hlastati po tem, da bi vse razumeli.
