Kljub Vladovi smrti vez med bratoma duhovnikoma ostaja enako močna

Na Aleteii začenjamo serijo kratkih intervjujev s slovenskimi duhovniki, redovniki in redovnicami, ki prihajajo iz istih družin.

Serijo smo želeli začeti z bratoma Leskovar, saj sta bila ena prvih, ki sta se z veseljem odzvala na naše vabilo in odgovorila na naša vprašanja.

Prav v tednu, ko smo nameravali objaviti njun prispevek, pa nas je doletela žalostna vest, da je gospod Vlado, izjemno priljubljeni duhovnik in župnik v Dobovi, odšel h Gospodu.

Gospoda Petra smo vprašali, ali se strinja, da kljub temu objavimo njune odgovore, v kar je prijazno privolil. Objavljamo torej besedilo, ki je nastalo pred meseci. Čeprav je gospod Vlado že pri Gospodu, njuna vez ostaja močna, medsebojna ljubezen pa enaka.

Brata Vlado in Peter Leskovar sta slovenska duhovnika. Prihajata iz Slovenskih Konjic, iz kmečke družine s petimi otroki. Imata še tri sestre. Doma imajo kmetijo z nekaj živine, vinogradom, njivami in travniki, tako da jima kmečko delo ni tuje.

Kot je Vlado povedal za portal bizeljsko.si, je bila njuna družina vedno povezana s cerkvijo. Ob nedeljah so hodili k sveti maši, vsak večer so skupaj molili.

Peter, starejši od bratov, je župnik v župniji Zreče, pred tem pa je deloval v Slovenj Gradcu, kjer je opravljal tudi službo bolnišničnega duhovnika. Prav Peter je bil največji zgled, ki je Vladu pomagal, da se je tudi on odločil za duhovniški poklic.

Povprašali smo ju o skupnem odraščanju in zakaj je lepo imeti brata duhovnika. Preberite njune odgovore.

Kako se spominjate skupnega odraščanja? Kakšen brat je bil Peter?
Brat Peter je od mene starejši 11 let. Zgodnjega otroštva se toliko ne spominjam. Mi je mama povedala, da je zame kot dojenčka lepo skrbel in me cartal. Potem je Peter odšel v malo semenišče v Maribor, tako da sva se redkeje videvala. Sva pa seveda bila tesno povezana.

Njegov zgled mi je gotovo pomagal, da sem se tudi jaz odločil za duhovniški poklic. Bil mi je tudi novomašni pridigar. Vedno sva povezana bodisi pri delu doma na kmetiji ali pa pri svetih mašah in drugih praznovanjih. Karakterno sva si sicer različna. Se mi zdi, da se na nek način dopolnjujeva.  

Kako oziroma zakaj je lepo imeti brata duhovnika? 
Imeti brata duhovnika kot duhovnik se mi zdi ena velika prednost. Z njim se lahko pogovoriš o osebnih, pastoralnih in drugih stvareh. Seveda ti kot brat duhovnik lahko pomaga v kakšnih preizkušnjah in težavah, ki jih kot duhovnik doživljaš in se s kom drugim težje pogovoriš. Brat te pa pozna in ti tudi lažje pomaga. In tudi njemu lažje zaupaš.  

Kako se spominjate skupnega odraščanja? Kakšen brat je bil Vlado?
V času rojstva brata Vlada sem sam zaključeval osnovno šolo, po osnovni šoli sem odšel v internat v Maribor. Tako da je bilo skupnega odraščanja bolj malo, največ v času počitnic. Takrat je bilo samo po sebi umevno, da smo starejši skrbeli za mlajše. V vsem. Od pranja plenic do prvih korakov.

Je pa bil Vlado zelo prisrčen, učljiv in zelo tehničen tip. Z lahkoto in veseljem je razstavljal in sestavljal (kmetijske) stroje, rad pomagal pri raznoraznih delih, molil, hodil k sveti maši in z veseljem ministriral. Njegova odločitev za duhovniški poklic me je razveselila.

Kako oziroma zakaj je lepo imeti brata duhovnika? 
Že vprašanje daje odgovor. Lepo je imeti brata duhovnika. Osrečuje molitvena naveza in iskriv pogovor o pastoralnih vprašanjih. Vesel sem, ker slišim o njegovem delu mnogo čudovitih odzivov. Posebej izjemnih podvigov pri popravljanju in obnavljanju cerkva na župniji. Če slučajno na Bizeljsko, Dobovo in Kapele odidejo moji župljani, kar ni konec radostnega pripovedovanja, kako v redu je. Naj le tako ostane.