separateurCreated with Sketch.

Ko otrok udari ali ugrizne: ne ponavljajte ključne napake!

whatsappfacebooktwitter-xemailnative
Tiphaine Leuba - objavljeno 04/11/25
whatsappfacebooktwitter-xemailnative
Otrok bo oponašal vaš odziv

Ko malček udari ali ugrizne, starši pogosto odreagirajo z močnimi čustvi: sramom, jezo ali občutkom neuspeha. Včasih se zdi, da bi moral otrok razumeti, da je ravnal "narobe", in starši želijo to pokazati z ostrim tonom ali gesto neodobravanja.

A kot pojasnjuje psihologinja Vanessa Castang, tak odziv, čeprav človeško razumljiv, ni primeren: "Otrok ne deluje iz agresije, ampak izraža napetost ali frustracijo, ki je še ne zna obvladati."

Naš (odrasli) občutek krivice ali zadrege ni enak otrokovemu doživljanju. Prvi korak k primernemu odzivu je torej – razumevanje.

Otrokovi možgani še ne znajo obvladovati čustev

Pred tretjim letom starosti otrok še nima razvitega jezika kot glavnega orodja komunikacije. Ko ugrizne, udari ali zakriči, se v resnici odziva na močno čustvo: jezo, strah, žalost ali frustracijo. Njegov nezrel živčni sistem deluje impulzivno in uporablja zelo osnovne mehanizme, ki jih vsi poznamo.

Psihologinja pojasnjuje: "Ustna votlina je prva cona raziskovanja pri dojenčku. Svet spoznava z usti – okuša, grize, raziskuje. To ni nujno agresija, ampak način, kako spoznava svet."

Kako se odzvati: mirno, jasno in z razumevanjem

Ko vaš otrok ugrizne ali udari, ni "hudoben". S tem izraža čustveno preobremenjenost, ki je še ne zna ubesediti. Naloga staršev je, da te občutke prevede v besede, postavi jasne meje in s svojim zgledom pokaže, kako drugače izraziti jezo, frustracijo ali žalost.

Primer: Ko otrok udari ali ugrizne, je ključno, da odrasli ostane miren. Ni enostavno, a je nujno. Najprej poimenujte otrokovo čustvo: "Vidim, da si jezen." ali "Razumem, razočaran si." Ostanite ob otroku (najbolje v tišini, ker otrok v afektu ne zmore procesirati vaših besed), da se pomiri, in jasno, a brez jeze povejte: "Ne udarimo. Ne grizemo."

Pomemben je zgled

Otrok bolj kot vaše besede opazuje vaše geste, držo, način vašega odzivanja. Tako spoznava, da obstajajo drugi načini za izražanje čustev.

Odrasli mora biti tisti, ki postavi jasne in stalne meje, saj prav meje otroku dajejo občutek varnosti in strukture. Vanessa Castang dodaja: "Če bi nas postavili sredi puščave brez smernic, bi hodili v vse smeri. Meje so tiste, ki otroku pomagajo, da se oblikuje."

Kdaj poiskati pomoč

Tovrstno vedenje je povsem običajno pred tretjim letom. Še posebej pri otrocih, ki jezika še ne obvladajo, so ugrizi ali udarci del normalnega razvoja.

Če pa se takšno vedenje nadaljuje po tretjem letu ali ob vstopu v šolo, je smiselno poiskati pomoč strokovnjaka – psihomotoričnega terapevta ali razvojnega psihologa.

Psihologinja pojasnjuje: "Ko otrok vstopi v šolo, začne spoznavati družbena pravila. Če so nasilna vedenja še vedno pogosta, to lahko kaže na težave pri razvoju jezika ali pri obvladovanju čustev."

Ključno pa še vedno ostaja: miren odziv, prostor, da otrok izrazi svojo frustracijo, in spoštljive, a jasne meje.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie.

E-novice

Prejmi Aleteia v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e−novice.

Tags: