Nekoč učitelj razrednega pouka, danes pevec in harmonikar priljubljene narodnozabavne skupine Gadi Anže Zavrl živi svoje sanje. Že 25 let skače po slovenskih odrih in navdušuje občinstvo, je srečno poročen s hčerjo pokojne pevske legende in predani očka dveh otrok.
Povrh vsega se je nedavno spoprijateljil z zdravim življenjskim slogom in oktobra odtekel še najdaljšo razdaljo Ljubljanskega maratona – a ne sam, družbo mu je delala osemkilogramska harmonika, ki mu je prinesla vpis v Guinnessovo knjigo rekordov.
Najprej čestitam za vaš rekord. V 4 urah, 26 minutah in 23 sekundah ste med nenehnim igranjem na harmoniko pretekli še 42-kilometrsko razdaljo. Zanimivo, čez ciljno črto ste priskakljali nasmejani in z ogromno energije. Kako težko je bilo – fizično in psihično?
Definitivno je bila fizična plat izziva dosti težja. Res pa je, da je lažje teči s harmoniko ob takšni podpori kot pa teči brez harmonike in brez podpore. Prihod v cilj je bil skakljajoč, saj je bila to posledica evforije in adrenalina. Priznati moram, da so me za razliko od treh maratonov, ki sem jih pretekel brez harmonike, tu manj bolele noge.
Tudi prsti vam niso odpadli?
(smeh) Niso, kljub temu, da sem preigral 85 skladb. Prsti imajo za sabo več vaj s harmoniko kot pa noge.
Niso pa bile vse pesmi na repertoarju od zasedbe Gadi, katere član ste, kajne?
Žal še nimamo toliko repertoarja. Nedvomno pa ste mi dali idejo, da moramo Gadi ustvariti več skladb in tako se lahko čez kakšnih pet do deset let odločim, da bom na maratonu odigral izključno pesmi Gadov.
Bralci bi lahko pomislili, da ste rojeni športnik in imate zdrav življenjski slog že od vekomaj. Ampak ni čisto tako, kajne?
Res ni tako, ne prihajam iz družine športnikov. Res pa je, da smo z družino v mladosti ogromno pohajkovali po hribih, imeli pa smo tudi majhno kmetijo, zato dela in gibanja ni manjkalo. Morda je vse to pripomoglo k fizični pripravljenosti.
Kar se teka tiče, sem z njim začel pred štirimi leti. Tega sem se lotil na bratovo prigovarjanje in se skupaj z njim tudi pripravil na prvi maraton. Od takrat me je tek pozitivno zasvojil, hkrati pa sem spremenil tudi prehrano, saj se pred tem kondicijsko in mentalno nisem najbolje počutil. Vesel sem, da se danes počutim fizično in mentalno pripravljenega.
Pred petimi leti ste podrli še en osebni rekord, izgubili ste kar dvajset kilogramov.
Da, a pristop ni bil pravi. Nisem edini človek, ki se naenkrat odloči za neko dieto in se je loti na rigorozen način. To deluje, dokler imaš motivacijo, ko pa ta popusti, spet padeš v stari krog prehranjevanja. Januarja sem se odločil, da se bom vsega skupaj lotil na zdrav način, zato prehrane nisem odvzemal, temveč sem jo spremenil.
Zdaj uživam živila, ki so dobra za telo oz. počutje in s katerimi lahko stanje tudi vzdržujem. Rezultati so očitni: januarja je tehtnica kazala 112 kilogramov, danes je ta številka 84 kilogramov.
Čestitke. Tudi za to, da z Gadi vztrajate že 25 let.
Ko nekdo tako pove, se res počutim starega. Moram pa priznati, da člani nastopamo z enako energijo kot pred četrt stoletja.
Pred enajstimi leti ste prvič postali očka. Se je vaše žurersko-harmonikarsko-pevsko življenje od tistega trenutka v čem spremenilo?
Občutek, s katerim sem stopil na oder pred očetovstvom in po njem, ter pristop do poslušalcev nista niti malo drugačna. Le pogled na življenje ni več isti, spremenile so se mi prioritete.
Na kakšen način?
Naenkrat nisem bil v ospredju kot posameznik, temveč me je ljubezen do družine privedla do tega, da skupaj z ženo skrbim za dobrobit malčkov. To je postalo najpomembnejše.
Vaša žena Tina je hči pokojnega pevca Brendija. Zdi se mi simpatično, kako ste se seznanili z njo. Nam razkrijete?
Žena dostikrat pravi, da se je tako moralo zgoditi, da smo zdaj tu, kjer smo. S Tininim bratom Dejanom Vunjakom sva bila dogovorjena za sestanek glede nekega nastopa. Sedela sva za mizo in takrat sem na ohranjevalniku zaslona njegovega telefona opazil Tinino fotografijo. Mislim, da mu jo je za šalo kar sama nastavila. Ko sem jo zagledal, sem se navdušil kot kakšen osnovnošolec in "težil" Dejanu, da mi je izdal njeno telefonsko številko. Vse drugo, kar je sledilo, je sedaj vidno.
Se spomnite, kdaj se je ta čarobni trenutek zgodil?
Številke niso moja močna točka. Mislim, da je bilo leta 2013 … (se obrne k ženi). Žena, je bilo to leta 2013? (žena ga popravi) Aha, bilo je decembra 2012, naslednje leto pa je sledila zaroka.
Je tudi bodoča žena delovala tako očarano, ko vas je prvič videla?
(smeh) Diplomatsko bom odgovoril, da sem se moral vseeno malo potruditi za njeno odobritev oz. za to, da je bila na koncu očarana nad menoj.
Žena je bila plesalka in pevka skupine SheDivas. Je lažje deliti zakonsko življenje z nekom, ki pozna šovbiznis?
Nedvomno. Za nekoga, ki to razume ali je bil del teh vlog, ni treba niti razlage, obrazložitev, ni potrebnih pogovorov o tem, zakaj je nekaj v šovbiznisu tako, kot je. Tej osebi je takoj vse jasno. Tina je tudi zaradi njene družine in vloge očeta Brendija že navajena življenja glasbenika in tega, kako deluje šovbiznis – tu imam dodatno srečo, da jo imam.
Katere so tiste lastnosti, ki vas pri ženi po enajstih letih zakona še vedno očarajo?
Njena preprostost, delavnost, nezapletenost in skrb za družino ter odnose.
Otroka sta stara osem in enajst let. Kje vidite vašo vlogo očeta?
Ta vloga se pri hčeri in sinu razlikuje. Morda imata otroka to "nesrečo", da sem leta deloval v šolstvu in znam "zatežiti" glede šolskega dela. Oba s Tino se trudiva v smeri, da se otroka čim več družita z ljudmi s podobnimi vrednotami, kot so poštenost, iskrenost in preprostost.
Pri nas so družina in prijatelji na prvem mestu. Bojim pa se, da so omenjene vrednote čedalje manj spoštovane s strani družbe. Upam, da se bo to spremenilo.
Katere vaše in katere ženine lastnosti sta podedovala otroka?
Tako Diora kot Brendi sta od obeh podedovala glasbeno-plesni talent. Brendi obiskuje peto leto klavirja na glasbeni šoli, Diora pa je nadebudna in uspešna plesalka, ki jo pri devetih letih čaka svetovno prvenstvo v plesu. Na delo otrok sva zelo ponosna.
Moram pa priznati, da ju morava včasih tudi priganjati, saj se zavedava, kaj je potrebno vložiti za končni cilj. Le deset odstotkov predstavlja talent in kar devetdeset odstotkov delo.
Pozna se vam, da ste delali v pedagoških vodah. Vas vleče nazaj?
Devet let sem delal kot učitelj razrednega pouka in sem zares užival v poučevanju in delu z otroki. A zaradi glasbe in nastopanja sem moral ta poklic opustiti. Želim biti stoodstoten v glasbi, ne pa sedeti na dveh stolčkih in biti manj kot stoodstoten.
Kako si sebe predstavljate kot starostnika in kakšne so želje za to obdobje?
Zase in za bližnje si želim vse najboljše in veliko zdravja. Če imamo zdravje, imamo vse. Najbolj žalostno je, da se človek tega marsikdaj zave šele, ko se zdravstvena situacija poslabša.
Pozivam, da poskusimo zares živeti življenje, saj imamo za to vse potrebno. Skrbimo za mentalno in fizično zdravje ter za lep odnos do drugih, pomembno pa je tudi, da smo pozorni, kako drugi ravnajo z nami.
