“Bog, če ti želiš, da se srečam s papežem, naj se tako zgodi”

Tistega večera je Eva Vukina, 33-letna hrvaška umetnica, skupaj z družino v domačem Čakovcu spremljala, kako se je iz dimnika Sikstinske kapele pokadil beli dim. Kot opisuje, je bilo vzdušje čudovito – sončni zahod, beli dim, golobja družina ob dimniku … vse je nakazovalo, da se bo kmalu zgodilo nekaj posebnega.

A zagotovo si ni predstavljala, da se bo tisti večer začela njena pot, ki jo bo pripeljala do srečanja z novoizvoljenim papežem. O tem več v nadaljevanju pogovora – z Evo smo najprej začeli pogovor o tem, kako vera in družina vplivata na njeno umetniško ustvarjanje.

Diplomirali ste na Akademiji uporabnih umetnosti v Reki. Kdaj ste prepoznali, da lahko v slikanju izražate svojo vero?
Med študijem sem začutila "klic znotraj klica". Na začetku je bil moj študij usmerjen v slikanje različnih motivov in narave, nato pa sem se morala odločiti, s katero slikarsko smerjo se želim ukvarjati.

Starši so mi že od otroštva s svojim zgledom kazali ljubezen do vere in Boga. Prav med študijem pa je ta vera v meni v polnosti zasijala. Delno tudi zato, ker sem študirala na Reki, daleč od doma. Pogosto sem se počutila osamljeno, nisem imela svoje družbe, poleg tega je bilo kar nekaj finančnih izzivov, saj prihajam iz številne družine (Eva ima dva brata in dve sestri, op. a.). V določenem obdobju mi je bilo res težko.

Ravno zato sem med študijem poglobila svoj odnos z Bogom. Ko sem se tako "zbližala" z Njim, sem se začela zavedati, koliko sem prejela. Da imam dar, ki sem ga prejela po Božji milosti.

Tako sem prepoznala ta klic – da se skozi umetnost in ustvarjanje zahvaljujem Bogu za vse, kar mi je dano. In to na način, da tudi drugim skozi svoja dela kažem lepoto Božje ljubezni.

Kot ste dejali, je bila podpora vaše družine na tej poti ključna?
Res je. Moja družina mi je ves čas govorila, da nisem sama, da imam Boga vedno ob sebi. Umetnost je zelo specifično področje, na katerem se je težko uveljaviti. Če na tej poti ne bi imela podpore družine, bi verjetno obstala na mestu ali celo obupala in ne bi nadaljevala s svojim delom.

Meni nikoli ni bil cilj postati slavna. Z ljubeznijo sem delala to, za kar mi je Bog dal talent. Ljudje pa so v mojih delih prepoznali iskrenost – da ne upodabljam le verskih motivov, ampak v Boga resnično verjamem.

Kako pa so na akademiji sprejeli vašo željo, da želite slikati motive z religiozno tematiko?
Mladi umetniki se redko usmerjajo v sakralno umetnost. Jaz sem bila drugačna od preostalih, lahko bi rekli črna ovca. :) A na koncu je prevladalo to, da je na akademiji zelo prisotna svoboda izražanja. Umetnost je svoboda in na načelni ravni ni nobenih ovir, če veruješ v Boga in ustvarjaš v tej smeri.

Skozi svoje ustvarjanje sem lahko pričevala. Seveda so bili tudi negativni komentarji, a si jih nisem jemala k srcu. Bila sem to, kar sem. Nikogar nisem silila, da mora razmišljati kot jaz. Na koncu so prepoznali, da sem verna, tako po stališčih, ki sem jih zagovarjala, kot po delih, ki sem jih ustvarila.

Ključno se mi zdi, da tudi tistih, ki mojega ustvarjanja niso razumeli, nisem obsojala. Še vedno sem se družila z njimi in lahko rečem, da imam na to obdobje zelo lepe spomine.

Kje najdete navdih za svoje ustvarjanje?
Moj največji navdih je srečevanje z Bogom v molitvi. Prav tako me vedno znova navdihujejo dogodki doma in po svetu, žal tudi tragedije.

Čutim svoje poslanstvo, da skozi umetnost dajem tolažbo ljudem, ki jo potrebujejo. Na družabnih omrežjih sem se začela pojavljati z delom, ki sem ga ustvarila ob obletnici padca Vukovarja. Takrat se spominjamo, kako je naša domovina trpela v času vojne.

Če se dotakneva večera, ko se je vaše življenje do neke mere obrnilo na glavo – ob izvolitvi papeža Leona XIV. ste naslikali njegov portret, nad njim pa leva in Jezusa. Nam lahko opišete trenutek navdiha tistega večera?
Ko sem izvedela, da je bil izbran novi papež, sem najprej odšla na sprehod. Med hojo in molitvijo sem začutila navdih, da ga moram naslikati. Takrat še nisem vedela, kaj vse bo na sliki. Prišla sem domov, šla v atelje in začela slikati. Motivi so se pojavljali sami od sebe: najprej papež, nato dimnik, iz katerega se vije bel dim, v njem pa Jezusov lik.

Ključen se mi je zdel motiv leva, ki mu Jezus drži glavo pokonci (v hrvaščini ime papeža Leona XIV. pomeni lev – papa Lav XIV., op. a.). Lev je simbol poguma, želela pa sem pokazati, da Jezus vedno stoji ob papežu, da ni sam. Vsi vemo, kako težka je situacija v svetu, in s temi motivi sem želela prikazati, da novoizvoljeni papež teže Cerkve ne nosi sam, ampak ima ob sebi Jezusa in seveda Svetega Duha.

Od Čakovca do Vatikana je dolga pot. Vaše delo bi lahko ostalo v ateljeju, pa je prišlo do papeževih rok. Kako je prišlo do srečanja z njim?
Moja prijateljica, redovnica, je prek svojih znancev vzpostavila stik s hrvaškim veleposlaništvom pri Svetem sedežu. Povedali so mi le, da bodo poskusili urediti srečanje s papežem. Nasmejala sem se in odvrnila: "Bo, kar bo."

Sprva je bila ideja, da bi papežu sliko podarila na Trgu svetega Petra, ko bi se peljal mimo v papamobilu, a je vse to ostalo nedorečeno. Potem pa sem bila na dopustu na Mladifestu v Medžugorju, ko sem prejela klic, da imam dogovorjeno avdienco pri papežu. Najprej sem mislila, da to ne bo izvedljivo – bila sem v Hercegovini, slika je v Varaždinu, srečanje pa v Vatikanu.

Rekla sem: "Bog, če ti želiš, da se srečam s papežem, naj se tako zgodi." In se je zgodilo. Moja družina je organizirala prevoz slike v Vatikan, jaz pa sem našla letalsko karto – nekaj dni pozneje sem bila v prvi vrsti pri papeževi avdienci.

Umetniki ste običajno bolj tihi ljudje, vi pa ste stopili v prvo vrsto, tik pred papeža.
Res je bilo nenavadno. Nerada stopam pred ljudi, saj se bolje počutim med štirimi zidovi svojega ateljeja. A takrat sem bila presenetljivo mirna in sproščena. Nisem se povsem zavedala, kaj se dogaja, spomnim pa se občutka, ki je napolnil dvorano ob njegovem prihodu – kot bi med nami zavel duh živega Boga.

Kaj sta se pogovarjala s papežem?
Redovnica, ki je bila z menoj, mu je povedala, da prihajava iz Hrvaške, iz dežele blaženega Alojzija Stepinca, nato pa mu predstavila motive na sliki. Papež me je vprašal, ali sem sliko res naslikala sama. Še danes se spomnim njegovega pogleda ob tem vprašanju – bil je skromen, rahlo sramežljiv, a ves čas je dajal občutek, da rad ostaja med ljudmi. Nato sem mu dala roko in mu poljubila prstan.

Šele po srečanju, ko sem hodila po Rimu, sem začela dojemati, kaj vse se je zgodilo. Prejela sem klice različnih portalov, ki so želeli mojo izjavo, moje objave na družabnih omrežjih je dobesedno "razneslo". Takrat sem dojela, kako velika stvar mi je uspela.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost – umetnice, ki je svoje delo že podarila papežu?
Moja glavna inspiracija bosta še naprej vera in duhovnost. Nikoli se ne bom odrekla temu, čeprav ni vedno lahko, saj se hudi duh večkrat bori proti meni. A to je običajno, kadar želiš s svojim delom pričevati o Bogu in njegovi ljubezni.

Veliko imam še idej, kaj želim ustvariti – in če bo to Božja volja, bom ustvarila tudi slike, večje od teh, ki jih delam zdaj.