Pred časom sem enega od mojih sogovornikov prosil za intervju. Še preden sva se dogovorila, mi je dejal, da se ne čuti vrednega, da bi spregovoril za medij, kot je Aleteia. Nadalje je pojasnil, da ima za sabo težko življenjsko izkušnjo, zaradi katere se čuti nevrednega, da bi svojo zgodbo delil z javnostjo.
Te besede so me globoko ganile. Še bolj pa so do izraza prišle, ko sem prebral današnji odlomek iz evangelija, kjer je med drugim zapisano: Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec. (Lk 14,27)
Ali se zavedamo, koliko ljudi čuti podobno? Koliko je takšnih, ki imajo občutek nevrednosti in nesprejetosti? Pa naj bo to v cerkvi, v družini ali pa v družbi.
Jezus ne bo nosil namesto mene
Jezus pa kliče vse nas. Zanj ni pomembna teža nahrbtnika, ki ga nosimo na ramenih. Grehi in napake, s katerimi smo napolnili naše nahrbtnike, so zanj popotnica, ki nam jo bo pomagal nositi. Križ, ki smo ga sprejeli na naša ramena, je zanj znak, da smo težo križa pripravljeni nesti po poti, ki nam jo kaže.
Tudi jaz nosim svoj križ. Grehe in napake sem zapakiral v nahrbtnik in si ga zavihtel na ramo. Jezus tega nahrbtnika z mojih ram ne more sneti, lahko pa mi ga pomaga nositi.
Kdo bo presojal, ali sem vreden hoditi po tej poti?
Bojimo se obsojanja. Bojimo se, da če bomo razkrili vsebino naših nahrbtnikov in težo našega križa, ne bomo več sprejeti. Bojimo se ljudi. Ker edino ljudje so sposobni obsojanja, ki zaboli. Jezus te nikoli ne bo obsodil, podobno, kot ni obsodil prešuštnice (Jn 8,1-11).
Ne dopustimo, da nas naš nahrbtnik odvrne od Jezusa. On nam svojo roko ponuja ne glede na težo bremen, ki jih v življenju nosimo s sabo. Jezus na svojo pot ne kliče ljudi brez grehov in napak. Kliče tiste, ki s pogumom vzamejo križ na svoja ramena ne glede na to, kaj predstavlja njihov križ.
Naša edina naloga je, da nahrbtnik, ki smo si ga zadali na ramena, nesemo po poti, ki nam jo on kaže. Zmoremo to?
