Tistim, ki imajo ustrezno oskrbo, bližino svojcev in duhovno podporo, se ne mudi umreti
V Sloveniji je v zadnjem času veliko govora in zlasti razprtij zaradi zakona, ki želi uvesti tako imenovano pomoč pri prostovoljnem končanju življenja. Če povemo bolj jasno, gre za uvajanje pomoči pri samomoru, ki je bila do zdaj v Kazenskem zakoniku sankcionirana z do petimi leti zapora.
Odpira se zelo temeljno vprašanje za našo družbo: želimo ljudem v njihovih najtežjih trenutkih stati ob strani s sočutjem, skrbjo in toplino ali pa jih želimo "odrešiti trpljenja" tako, da jim pomagamo narediti samomor?
Do zdaj se je zdravstveni in socialni sistem ukvarjal s tem, kako čimbolj zmanjšati število samomorov, kako delovati preventivno in preprečevati že misel na samomor. Želimo zdaj ves ta trud "povoziti" in bomo tiste, ki stojijo na vrhu stolpnice in želijo skočiti, še sami malo porinili?
To je vprašanje vsakogar od nas
Glede dileme o javnem izražanju krščanskih stališč na to temo nas je pred dnevi opogumil ljubljanski nadškof Stanislav Zore: "Ne bojte se, naše govorjenje o tem referendumu ni politično vprašanje, temveč se globoko dotika naše vere in vesti.
Kristjani namreč verujemo, da je življenje Božji dar. Sveto pismo nas uči: 'Ne ubijaj' (2 Mz 20,13). Vsako človeško življenje je dragoceno od spočetja do naravne smrti."
Oglasila se je tudi Komisija za pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci (KPM), ki je sestavljena iz strokovnjakov z različnih področij, ki svetujejo škofovski konferenci.
Tu je nekaj njihovih temeljnih poudarkov ob tem zakonu:
1Življenje je dar, ne odločitev
Vsako človeško življenje je dar, ima neprecenljivo vrednost, ne glede na starost, zdravje ali položaj. Zakon, ki dovoljuje pomoč pri samomoru, spodkopava kulturo življenja, na kateri temelji naša civilizacija.
2Kjer je trpljenje, je priložnost za ljubezen
Odgovor na trpljenje in osamljenost ni smrt, ampak bližina, skrb in upanje. Resnično sočutje pomeni stati ob strani trpečemu, ne pa mu pomagati umreti. Tudi trpljenje ima smisel. Za svojce je veliko lažje žalovanje za človekom, ki je umrl dostojanstveno – torej ob ustrezni medicinski, socialni in duhovni pomoči – kot za tistim, ki je umrl nenadno, tudi zaradi samomora, poudarja Jani Kramar, strokovni sodelavec v Slovenskem društvu Hospic.
Ko smrt postane možnost, lahko postane tudi dolžnost. To ni svoboda, ampak izguba upanja.
3Sočutje pomeni pomoč pri življenju, ne pri smrti
Zagovorniki pomoči pri samomoru se sklicujejo zlasti na "neznosno" trpljenje, ki da ga je treba lajšati s smrtjo. A izkušnje kažejo, da se vsako bolečino in trpljenje lahko ublaži, če je na voljo dobra in celostna paliativna oskrba. V Slovenskem društvu Hospic pripovedujejo, da jih ob njihovem prihodu občasno kdo prosi, če mu pomagajo umreti. A če so v težkih trenutkih z njim in njegovo družino, se ta želja pozneje ne pojavlja več.
4Smrt lahko postane tudi dolžnost
Izkušnje iz tujine kažejo, da se tam, kjer je pomoč pri samomoru dovoljena, meje postopoma širijo – od neozdravljivo bolnih k invalidnim, duševno bolnim in celo utrujenim od življenja. Tak zakon povečuje tveganje za zlorabe in pritisk na najranljivejše, ki se lahko počutijo kot breme. Ko smrt postane možnost, lahko postane tudi dolžnost. To ni svoboda, ampak izguba upanja, so zapisali pri KPM.
5Vloga zdravnika je zdraviti, ne ubijati
Zakon pomoč pri samomoru opredeljuje kot storitev javnega zdravstvenega sistema, izvajali ga bodo zdravniki in medicinsko osebje. Toda zdravniški poklic temelji na spoštovanju življenja, poslanstvo medicine je skrb za življenje in lajšanje trpljenja. Zakaj jim nalagamo to breme?
"Več kot 100 tisoč ljudi v Sloveniji nima osebnega zdravnika, s katerim bi vzpostavil oseben odnos, ki bi poznal njegove težave in skrbi, na operacije tumorjev čakamo tudi več mesecev, na specialista čakamo več mesecev, mi pa kot rešitev ponujamo pomoč pri samomoru. To je zelo žalostno," je dejala Helena Zevnik Rozman, ki ima dolgoletne izkušnje kot višja medicinska sestra na področju oskrbe bolnih, ostarelih in umirajočih.
Opozorila je, da je paliativna oskrba šele v povojih, da bi potrebovali več hiš Hospica, ki bi bile financirane iz javnih sredstev. Dokler to ni urejeno, se po njenem o "hitrejših" izhodih iz trpljenja ne bi smeli pogovarjati. "To je tako, kot če bi otroku, ki me prosi kruha, dala kačo."
"Spreminjamo držo, zaupanje med zdravstvenim delavcev in bolnikom," je opozorila Zevnik Rozmanova. Za poklic medicinske sestre se je odločila, ker je želela ljudem pomagati. Zdaj jo bo sistem silil v čisto nekaj drugega.
