“Napolnijo me nasmeh, iskren pogovor in prijazna beseda”

Dnevi mlade Dolenjke Eve Kovačič so povsem prepleteni z glasbo. Dopoldne jo poučuje v šoli, popoldne nauke in nasvete predaja mladim upom, večinoma ob koncih tedna pa nastopa z Vražjimi muzikanti ali pa samostojno. V zadnjem času je še posebej vesela izida svoje pesmi z naslovom Hvala ti. Posvečena je težkim trenutkom, ki jih je prebrodila skupaj z družino, in hvaležnosti za skupni čas. Več pa naj razkrije kar sama. ;)

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Moj idealen začetek dneva je takrat, ko se zbudim spočita, ko lahko dan začnem v miru, ob dobrem zajtrku in kavi. Takrat vem, da bo dan dober. Še lepše pa je, če si zjutraj vzameva čas s partnerjem, se pogovoriva ali samo malo podruživa. To so tisti trenutki, ki mi pomenijo največ.

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
Ponavadi si rečem: "Še malo kave pa bo vse lažje." Sem namreč velika ljubiteljica kave in brez nje težko začnem dan. Drugače pa si ne govorim nič posebnega, poskušam pa vedno pomisliti pozitivno in si rečem, da bo danes dober dan. Čeprav včasih ni vedno tako, sem po naravi optimistka.

3. Pred kratkim ste izdali novo samostojno skladbo z naslovom Hvala ti. Posvetili ste jo preizkušnji očeta. Povejte nam malce več o tem.
Pesem Hvala ti je nastala v času, ko je moj oče pred približno dvema letoma doživel težjo življenjsko preizkušnjo. Bila je velika preizkušnja za vso družino, a hvala Bogu se je srečno končala. Takrat sem doživljala veliko čustev, pa tudi stisko, in moja dobra prijateljica Dragica je to začutila. Pesem je najprej izlila na papir in mi rekla, da je namenjena meni. Skupaj s prijateljem sva ji nato dodala melodijo.

Besedilo pesmi govori o hvaležnosti – za življenje, za bližnje in za moč, da si stojimo ob strani, ko je težko. Kot pravi refren: Hvala ti, življenje, za spoznanje, hvala ti za pesem iz srca … To je pesem, ki me vedno spomni, da je v življenju kljub vsemu veliko lepega.

4. Glasba vas spremlja od jutra do večera – od poučevanja v šoli do solo lekcij in nastopov z Vražjimi muzikanti. Kako vidite svoje glasbeno poslanstvo? Kaj daje glasba vam in vi ljudem prek nje?
Težko bi rekla, da je glasba moje poslanstvo, gotovo pa je moja velika ljubezen. Z njo sem odraščala in mi pomeni način izražanja. Z glasbo lahko izrazim sebe in svoja čustva, kar me pomirja in napolni z energijo. Lepo je tudi, ko vidiš, da lahko z glasbo nekaj daš ljudem, da jih razveseliš ali se jih dotakneš.

Kot pedagoginja pa gledam na glasbo še drugače – trudim se, da jo učencem približam in jim pokažem, da je nekaj lepega in živega. Seveda pa vsi glasbe ne doživljajo enako, zato je pomembno, da jih znaš nagovoriti in jim pokažeš, da je petje nekaj, kar prihaja iz celega telesa, ne samo iz glasilk.

Pri Vražjih muzikantih je glasba bolj zabavna, sproščena. Namenjena je veselju in druženju. Tudi če gre za zabavno glasbo, rada poskrbim, da besedila nosijo pomen in se ljudje v njih lahko najdejo.

5. Dogodek na odru, ki ga ne boste nikoli pozabili.
Nepozaben trenutek je bil moj prvi samostojni koncert, ko sem prvič zapela pesem Hvala ti. Prav tako mi bo v spominu ostal nastop z Vražjimi muzikanti na Alpskem večeru, ko je po koncertu do mene pristopil sam Oto Pestner, me objel in pohvalil. Takšna pohvala mi res ogromno pomeni in takrat sem začutila, da delam nekaj prav.

6. Kot glasbena pedagoginja delate z otroki. Kaj po vašem v današnjem, včasih neznosno hitrem tempu življenja, otroci najbolj potrebujejo in pogrešajo? Kako se jim približate?
Zdi se mi, da otroci danes najbolj pogrešajo bližino in pozornost staršev. Razumem, da imajo starši veliko obveznosti, ampak otroci pogosto iščejo pozornost na različne načine. Trudim se, da jim tudi jaz namenim čas in pozornost, ko jo potrebujejo. Pogosto mi veliko pomeni že to, ko me kakšna učenka pride objet. V teh drobnih gestah je veliko topline. Seveda pa se jim približujem tudi z glasbo – to je moj način, da jih dosežem.

7. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Rada sem urejena, ampak si ne zamerim, če grem kdaj tudi čisto sproščena, brez ličil in z razmršenimi lasmi. Pomembno mi je, da sem urejena navznoter. Včasih se seveda rada še posebej uredim, predvsem za koncerte, ko to tudi zahteva nastop. A zame je bistveno, da sem pristna in da se dobro počutim v svoji koži.

8. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Duhovno me napolnijo preproste stvari – že lep dan, nasmeh, iskren pogovor ali prijazna beseda. Smo verna družina in obiskujemo maše, čeprav priznam, da sem v zadnjem času pri tem malo manj pridna, kar bi rada popravila. Trudim se biti dober človek in svojo duhovno moč črpam iz vsakdanjih drobnih gest dobrote in hvaležnosti.

9. Kako se ob vseh obveznostih in pomanjkanju časa posvetite svojemu dragemu?
Zelo rada imam to, da si kljub vsem obveznostim vzameva čas drug za drugega. Sva precej spontana, ne planirava veliko. Takrat, ko imava čas zase, ga izkoristiva do konca. Pogosto se kam odpraviva kar brez načrta, rada pa tudi skupaj uživava v dobri hrani. Pri naju res velja, da gre ljubezen skozi želodec.

10. V službi ste imeli naporen dan – nosite delo in težave domov? Kako se temu izognete?
Priznam, včasih se zgodi, da pridem domov s težko glavo. Delo v šolstvu ni vedno lahko in kdaj se je že zgodilo, da je kdo doma "kasiral". Zdaj se tega veliko bolj zavedam in se res trudim, da službo pustim v službi. Ko pridem domov, sem doma. Skušam se odklopiti in preusmeriti misli. Sem pa po naravi tak človek, ki hitro pozabi na slabe stvari. Ne kuham zamer in se ne sekiram predolgo. Vsi smo ljudje in delamo napake.

11. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
V življenju sem bila deležna več težjih preizkušenj, predvsem skozi bolečine svojih najbližjih. Moj oče je zbolel, mama si je pred leti zlomila nogo, pred kratkim pa si je nogo zlomila še sestra. Mene osebno te stvari niso prizadele fizično, a so se me globoko dotaknile. Takrat sem se res zavedela, kako hitro se lahko življenje obrne in kako krhki smo v resnici.

Tudi sama sem že doživela kakšen padec ali srčno bolečino, a nič od tega se ne more primerjati z občutkom nemoči, ko zboli nekdo, ki ga imaš rad. Te izkušnje so me naučile, da moramo ceniti zdravje, družino in vsak trenutek, ki ga imamo skupaj.

12. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Vedno si rečem, da bo jutri zagotovo boljši dan. Če to ne pomaga, se spomnim, da imam nekje skrito čokolado – in potem je vse takoj lažje.

13. Biti ženska je lepo, ker …?
Biti ženska je lepo, ker smo hkrati močne in nežne, ker znamo ljubiti z vsem srcem, pa tudi potrpeti, ko je treba. Znamo se pobrati, tudi ko ni lahko, in v vsaki stvari najti nekaj lepega. Lepo je biti ženska, ker lahko svojo čustvenost in toplino izrazim tudi skozi glasbo. Tam se prepletata moč in nežnost, kar me dela to, kar sem.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.