Ko sem bil še v službi, sva neko dopoldne s kolegico igralko med čakanjem, da morda na vaji prideva na vrsto, klepetala o tem in onem. Na lepem je zavzdihnila in potožila, da mora še pospraviti stanovanje.
"Zakaj?" me je zanimalo, "dobiš obiske? Tašča?" Presenetila me je z odgovorom: "Ne. Ne tašča. Čistilka pride." "Čistilka?" sem se čudil. "Ja. Saj veš, kakšen urnik imamo, nimam časa čistiti stanovanja, pa sem si omislila čistilko."
"Razumem," sem rekel, čeprav nisem, saj sem vprašal: "Ampak zakaj pa potem ti čistiš, če pride čistilka?" "Ker je preveč umazano. Ne morem pustiti, da vidi, kakšno imam. Bom jaz najprej pospravila, da bo potem še ona."
Če se niste na glas zasmejali, ste se brez dvoma vsaj nasmehnili ob takšnem razmišljanju moje nekdanje plavolase kolegice. Pa vendar verujoči dostikrat ne razmišljamo dosti drugače.
V evangeliju Jezusu pot prekriža skupina desetih bolnikov, gobavcev. Teh deset možakov se zaradi svoje bolezni ni upalo približati Jezusu. Niso se smeli približati, ker so bili po postavi – nečisti. Zapoved o nepribliževanju ima seveda svoj smisel in namen, da se okužba in z njo bolezen ne širi.
A je ta starozavezna zapoved okužila tudi nas … vse do današnjih dni. Klico te okužbe prepoznavam v strahu, ki mi preprečuje, da bi se približal Jezusu. Oziroma v napuhu, ki mi šepeta, da se moram najprej očistiti, popraviti, izboljšati, da bom vreden stopiti predenj. A če sem se sposoben sam očistiti, popraviti in izboljšati, potem Jezusa sploh ne potrebujem. Zakaj bi zdrav tekal k zdravniku? (glej Mr 2,17)
Jezus pa se ne boji srečati z menoj v moji grešnosti. Ve, da mu kaj dosti več ne zmorem ponuditi. Jezus želi, da se mu približam. Da mu pridem vsaj toliko blizu, da me bo slišal vpiti: "Usmili se me!"
In ko se je usmilil tistih desetih, jim je rekel: "Pojdite in pokažite se duhovnikom!" Odšli so in med potjo opazili, da so ozdravljeni. Devet jih je še vedno sledilo Jezusovemu ukazu, eden pa se je vrnil in se mu zahvalil. In bil za to tudi pohvaljen! Devet ozdravljenih je sledilo zapovedi, navodilom, ukazu, ki je konec koncev prišel iz Jezusovih ust, deseti pa je poslušal svoje vzradoščeno in hvaležno srce ter sledil temu, kar mu je tisti hip ljubezen narekovala, čeprav je bilo navzkriž z navodilom! Še en dokaz, da je treba poslušati srce, ne pa črko zakona.
Da je ljubezen nad zapovedmi! Da je edina zapoved – ljubezen! Nobena zapoved ni večja od zapovedi ljubezni. Nobena zapoved ne sme prekršiti ljubezni. In kdor ljubi, resnično ljubi, nikoli ne prekrši nobene druge zapovedi!
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
