Eden najpomembnejših dni v življenju Victorie de Vázquez je bil še bolj poseben prav zaradi oblačila, v katerem je pred oltarjem rekla da. Mlada mehiška oblikovalka nam pripoveduje o procesu ustvarjanja svoje obleke, pa tudi o tem, kako je spoznala svojega moža.
Hvaležna za Twitter, kjer sta se spoznala
Victoria je Juanja spoznala prek Twitterja. "Vem, da se morda sliši noro, ampak ko sem izvedela za njegov način razmišljanja, je to resnično pritegnilo mojo pozornost." Ko je videla njegov profil, se je odločila, da mu pošlje sporočilo.
Manjša ovira, s katero sta se morala soočiti že na začetku, je bila, da sta živela v različnih mestih. Ona je živela v Tampicu, on pa v Guadalajari, vendar to zanju ni bila prevelika ovira, saj sta si, ko sta ugotovila, da imata več skupnih stvari, začela pošiljati sporočila in izkoristila možnost video klicev, kjer sta se pogovarjala in skupaj molila rožni venec.
"Tri mesece, preden sva se spoznala, sem se posvetila Devici Mariji. Spominjam se, da sem prosila, da bi srečala fanta, s katerim sva bi si delila bistvene vrednote. Marija me je uslišala: najin pogled na življenje se je popolnoma ujemal."
Ko sta se prvič srečala, sta postala par. "Počutila sem se ljubljeno, zaščiteno in spoštovano. Že od začetka je bilo jasno: zmenki so bili namenjeni razločevanju zakona. Najin odnos je temeljil na spoštovanju in jasnem namenu."
Dve leti pozneje jo je Juanjo zaprosil za roko. Victoria ganjeno pripoveduje, da sta pred zaroko prejela več znamenj od Boga. Najpomembnejše med njimi je bilo, ko je Juanjo na god svetega Jožefa delavca dobil službo, ki jima je omogočila boljši dohodek in poroko.
Zveza, ki temelji na Bogu
"Od zaroke dalje sva se zahvaljevala Bogu, da nama je omogočil, da sva prišla do te točke. Vse zaupava Bogu in Mariji."
Victoria je želela poroki dati tudi edinstven pridih: svojo poročno obleko si je želela izdelati sama. "Želela sem si skromno obleko, ki bi odražala krepost čistosti. Danes je težko najti obleko, ki spoštuje pomen zakramenta. Iz spoštovanja do svete maše, mojega bodočega moža in sebe sem jo želela izdelati sama."
Da bi dobila idejo za oblikovanje obleke, je obiskala več poročnih salonov in pomerila različne stile. Naredila je skico, vzela mere in ustvarila kroj, nato pa je razrezala blago; in ko je bilo razrezano, je začela spajati kose, jih šivati in likati. To je bil dolgotrajen postopek, saj je vse naredila sama, brez pomoči.
Bil je intenziven proces, saj se je hkrati z organizacijo poroke preselila v mesto Guadalajara; kar je bilo težko, ker je pomenilo privajanje na življenje z novo rutino in večjim časovnim pritiskom. Vsa čustva, ki jih je doživljala, je zaupala Bogu in Devici Mariji, "med šivanjem, molitvijo rožnega venca ali poslušanjem duhovnih pogovorov". Včasih je molila v tišini in čutila, kako ji Bog govori v srcu.
Ko se je bližal dan poroke, je dodala še zadnje čudovite in ženstvene detajle, kot so napihnjeni rokavi, čipka in naguban til. "Uspelo mi je ustvariti obleko, ki je odražala vrline skromnosti, spoštovanja do svete maše, podrejenosti Bogu in mojemu možu."
Avgusta 2025 sta Victoria in Juanjo postala mož in žena. Po cerkveni ladji je hodila v svoji kreaciji, ki ni bila narejena le iz blaga in dodatkov, temveč tudi iz spominov na mesto, kjer je živela njena družina.
"Ko sem se videla v ogledalu, s pričesko in ličili, sem čutila veliko zadovoljstvo in hvaležnost. V vsem sem videla Božjo roko. Brez njegove milosti tega ne bi mogla dokončati. Mož mi je nenehno govoril, kako ponosen in blagoslovljen se počuti. Njegove besede, skupaj z besedami mojih prijateljev in družine, so bile Božje darilo."
Zanju je bila to nepozabna izkušnja. Skupaj kot eno telo, da bi izpolnila Božji namen: "Zakonska zveza je poseben Božji klic k življenju v svetosti. Pomeni, da imamo pogled uprt v nebesa."
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.
