Spregovorili so o prihajajočem zakonu, za katerega se nam morda zdi, da ga poznamo, a se največkrat izkaže, da ne dovolj. Najprej moramo razumeti razliko v izrazoslovju: izraz prostovoljno končanje življenja sicer uporabljamo kot sopomenko za besedi evtanazija in dostop do pomoči pri samomoru. Evtanazija pomeni, da nekdo aktivno povzroči smrt drugi osebi na njeno zahtevo in to vključuje injeciranje smrtonosne učinkovine, pomoč pri samomoru pa se nanaša na dejanje, pri katerem osebi, ki želi končati svoje življenje, na zahtevo nekdo priskrbi sredstvo, s katerim bo sama končala svoje življenje.
Kljub temu, da je v slovenski ustavi v 17. členu izražena nedotakljivost človeškega življenja, so poslanci državnega zbora na izredni seji sprejeli zakon, ki predvideva pomoč zdravstvenih delavcev pri samomoru.
Kaj prinaša novi zakon
Zvonka Zupanič Slavec je najprej spregovorila o tem, kaj zakon pravzaprav prinaša: "Ta zakon v našo družbo prinaša tektonske premike, saj smo ljudje od nekdaj najprej ščitili življenja šibkejših, sedaj pa bi s tem kar naenkrat prenehali. Gre za zakon, ki se z lepimi besedami imenuje zakon o prostovoljnem končanju življenja, v resnici pa gre za smrt."
Sicer si vsak človek želi živeti, a včasih v njegovo življenje posežejo nesreča, depresija, izguba. Takrat lahko podvomi celo o smislu življenja. "Zakon se pojavlja v času, ko pri nas je veliko stvari neurejenih, naša dolgotrajna oskrba je še v plenicah, okrog 150 tisoč Slovencev nima osebnega zdravnika, v zdravstvu je veliko nerešenih težav, pokojninska reforma je neurejena, vlada precej alkoholizma in nasploh smo stara družba. Če tem ljudem ne moreš ponuditi pomoči, jih postaviš ob zid in oni bodo podpisali, da gredo prostovoljno v smrt," dodaja Slavčeva.
21. člen novega zakona govori o tem, da zdravnik ne sme napisati evtanazije kot vzroka smrti v mrliški list, ampak mora zapisati neko prejšnjo diagnozo, o tem tudi ne sme obvestiti svojcev. Vse to je še toliko bolj zaskrbljujoče, ker naj bi ti postopki tekli izjemno hitro.
Je človeško življenje še sveto?
Roman Globokar je kot moralni teolog spregovoril o spremembah, ki bi jih tak zakon prinesel v slovensko družbo: "Zakon pomeni bistveno spremembo pogleda na življenje, ki ga je vredno živeti. To, da bo zdaj ljudem ponujena možnost, da ob koncu lahko predčasno končajo svoje življenje, bo seveda tudi prikrit pritisk na številne ostarele in bolne, ki se bodo počutili, da so samo še v breme družbi, da so nekoristni in da so na nek način solidarni do družbe, če izberejo predčasno smrt."
Spremenili se bodo tudi odgovori na večna življenjska vprašanja: "Vprašanja trpljenja in bolečine, ki so temeljna vprašanja in del našega človeškega življenja, se bodo reševala na ta način. To bo pomenilo drugačen pogled na vrednost človeškega življenja, ker imamo tu samo dve možnosti. Lahko rečemo, da je vsako človeško življenje sveto in nedotakljivo in vse naredimo za to, da ohranjamo vrednost in dostojanstvo življenja, lahko pa rečemo, da je vrednost človeškega življenja spremenljiva, življenje je lahko vredno ali ne in takrat se bo svetost in nedotakljivost vsakega življenja postavila pod vprašaj. Postali bomo še bolj izolirana družba, ki bo potiskala človeka v osamo, namesto da bi spodbujali solidarnost, sočutje, resnično pomoč pri umiranju – da bomo človeka prijeli za roko, da bomo z njim v tem in nas bo to naredilo bolj ljudi."
Na Nizozemskem, kjer je evtanazija uzakonjena, imajo do zdaj okoli 100 tisoč smrtnih žrtev na ta račun, Belgija ima 33 tisoč smrtnih žrtev, Kanada pa 90 tisoč. "Nekaj, kar je bilo skozi vso civilizacijo prepovedano – ne le v dekalogu, ampak v vseh kulturah –, postaja sprejemljivo," je bila zaskrbljena Zvonka Zupanič Slavec.
Kaj si zares želijo umirajoči?
Zdravnica Meta Kranjc je svoje izkušnje z umirajočimi dobila pri delu na paliativnem oddelku Onkološkega inštituta. "Tam sem videla, da so zgodbe res različne in ni nekih splošnih pravil, kako poteka umiranje in kaj si bolniki želijo. Vsi ljudje pa imamo neke potrebe, najprej na telesnem nivoju: da je bolečina znosna, da človek ne čuti lakote in žeje. Pomembna je tudi potreba po človeški bližini, to, da bolniki niso sami v trpljenju, zelo je važno tudi to, da še čutijo, da so vredni, da ima njihovo življenje smisel. Ta potreba po smislu se mi zdi zelo izrazita in o njej ne govorimo veliko, a paliativna oskrba poskuša odgovarjati na vse te nivoje potreb, ne samo na telesne, ampak tudi na psihološke in socialne potrebe. Eksistencialne stiske so pogosto hujše od telesnih bolečin, težje jih je nasloviti, medtem ko telesno bolečino v lepi meri znamo olajšati. Prav to drugo trpljenje je pogosteje razlog za prošnje za predčasno končanje življenja," je spregovorila o svojih izkušnjah.
Dr. Globokar je povabil vse zbrane: "Tu imajo pomembno vlogo naše župnijske skupnosti. Pomagati moramo drug drugemu. Karitas izvaja tudi izobraževanja za pomoč v paliativni oskrbi za prostovoljce, ki bi pomagali v timih oziroma bi bili na razpolago svojcem. Prav se mi zdi, da to še poživimo, da se zavedamo tega, da smo kot družba pravzaprav soodgovorni drug za drugega in tudi znotraj Cerkve poskušamo opaziti, kdo je potreben pomoči."
