Prvič sem v Leskovcu pri Krškem, parkiram pred veliko hišo, ki skoraj zagotovo je moj pravi cilj, pa vseeno iščem še kakšen napis … Nato pa na vhodu vidim črno mačko. Ja, to je to! O tej "farovški gospodarici" sem že slišala.
Spusti me k župniku Mateju Gnidovcu, ki se lahko ponaša s tem, da vodi kar tisoč let staro župnijo. Zdaj 34-letnik je bil pred tem kaplan v Kočevju, Dolenjskih Toplicah in Šentjerneju. Pevec, zborovodja in organist, v zadnjih letih pa je postal tudi skavt, še več: generalni duhovni asistent slovenskih skavtov. Pravi, da so ga skavti vrgli iz cone udobja in da zdaj celo z veseljem kdaj prespi na prostem.
Nam lahko najprej predstavite svojo muco, ki se sprehaja tu okoli?
To je Sholastika. Z mano je prišla iz Šentjerneja, kjer sem bil kaplan, tukajšnji župljani pa so se je že čisto navadili. Je zelo pametna in pobožna – hodi tudi k maši in verouku, kjer ima med otroki tudi terapevtsko vlogo. Božajo jo in se ob njej sprostijo, umirijo. Če pozabimo zapreti kakšna vrata ali okno, vedno pride k maši.
Pa tudi tu v župnišču je prav dobrodošla, saj je lepo, da je poleg dveh duhovnikov, ki tu živiva, v tej veliki stavbi še kakšno živo bitje, ki te pride pozdravit.
S čim sta vas najbolj zaznamovali vaša družina in župnija Žužemberk, iz katere izhajate?
Izhajam iz tradicionalne družine, imam brata in sestro. V domači župniji sem bil vedno dobrodošel. Od tretjega razreda dalje sem pel v pevskem zboru, potem sem bil animator, v devetem razredu sem postal organist. Dobili smo nove orgle, ki so mi bile všeč. Takratni župnik je bil navdušen nad tem, da ima moškega organista. Trdil je namreč, da ženske, ko se poročijo, odidejo iz župnije, moški pa ostanejo. Zgodilo se je obratno, jaz sem odšel. :)
Pri domačem župniku sem vedno dobrodošel, lepo sprejet. Doma je bilo varno zavetje, nič posebnega, bili pa smo zelo povezani z župnijo. To sta oče in mama prinesla že iz svojih družin. Po očetovi strani smo povezani tudi s škofom Gnidovcem, saj moj stari ata prihaja iz iste hiše. Zavest, da smo škofova "žlahta", je bila pri starih starših vedno prisotna.
Kakšen je bil vaš klic v duhovništvo? Ste šli za njim? Ali ste se Gospodu dolgo upirali?
Čisto nič se nisem upiral. Že v prvem razredu, ko so me spraševali, kaj bom, sem odgovoril, da bom župnik. A so me v šoli malo zafrkavali, zato sem to potisnil na stran. Ko sem bil v tretjem letniku srednje šole, pa smo se pripravljali na novo mašo našega sožupljana. Rojak Jože Mrvar je imel nagovor o tem, kako dragoceni so duhovniki, kaj vse lahko kot duhovnik narediš.
Takrat se je v meni vse to prebudilo. Znova sem začel razmišljati o duhovništvu. Tistega leta je bila na Stični mladih delavnica o duhovništvu. Ko sem se vrnil domov, sem župniku kar povedal, da bom postal duhovnik. Smejal se mi je.
V bogoslovju je bilo nekaj pretresov, ali je to smiselno, bile so kakšne majhne krize, a vedno sem bil prepričan, da je to zame.
Kakšna je bila vaša predstava o tem, kako je biti duhovnik, takrat in kako se je spremenila do danes?
Zelo se je spremenila. Gledal sem svojega domačega župnika – kako smo ga pri verouku spoštovali, poslušali, zelo sem srkal vse njegove svetopisemske zgodbe. Doma smo o duhovnikih vedno govorili lepo.
Ko pa sam postaneš duhovnik, vidiš, da je veliko otrok, ki duhovnika sploh ne poslušajo, da so otroci, ki se norčujejo iz Boga. Tega nisem bil navajen in me je malo šokiralo.
Sem iz tradicionalne župnije, kjer je duhovnik središče kraja. Ko pa prideš v mesto, kot je recimo Kočevje, je življenje čisto drugačno.
Kaj pa z vidika duhovniškega poslanstva?
Ta predstava se mi pa ni veliko spremenila. Duhovnik mašuje, spoveduje, uči verouk, moli za farane. To mi je bilo vedno jasno. Prišle pa so druge stvari: organizacija – birm, prvih svetih obhajil, rožice, mlaji, fotografiranje, zbiranje finančnih sredstev za obnove, … Tega si pa nisem predstavljal kot duhovniško delo.
Kateri del duhovniške službe vam je najljubši?
Najlepša je sveta maša. Tudi učiti verouk mi je zelo lepo, čeprav sem včasih potem zelo utrujen. :) Pri verouku imam priložnost otroke bolje spoznati in včasih se ob njih tudi sam malo pootročim.
Župnik Matej o odnosu do zakramentov
Ali pa ločitev pol leta po poroki.
Ali ko otroci rečejo: 'Grem po hostijo.' Kot da je to nagrada, ker so prišli k maši. Res pa je, da pri starših nimajo zgleda, če ti takoj po obhajilu klepetajo.
To nerazumevanje zakramentov, nespoštovanje svetosti zakramentov me boli."
Skavt ste postali šele pred nekaj leti. Kaj vas je pri skavtskem življenju najbolj navdušilo?
Skavt sem postal kot duhovnik leta 2016, ker so v stegu Ribnica potrebovali duhovnega spremljevalca. V semenišču nisem bil navdušen nad skavti, res ne. Potem pa sem videl, kako je to pomembno za mladinsko pastoralo. Vozlov ne znam veliko, bil pa sem zraven, kolikor sem mogel.
Skavtski tabori so me vrgli iz cone udobja. Spominjam se svojega prvega tabora – tečaja za vodnike, ko nisem hotel spati v šotoru, ampak sem šel v avto. To se potem ni več ponovilo. :) Ampak spati "sredi ničesar", brez strehe nad glavo, lahko se zlije dež, … res sem moral iti čez sebe, nazadnje pa mi je postalo celo všeč!
Zbadali so me: "Gospod je tukaj … za gospoda je treba poskrbeti." :) Spoznal sem, da mora biti "gospod" eno z njimi. So me pa še vedno toliko pazili, da ni deževalo ravno name. :)
Pa hoja s težkim nahrbtnikom! Ali ko smo nosili luč miru iz Betlehema na Trdinov vrh – dvakrat smo se izgubili, že ob vznožju sem bil čisto zadihan, kaj bo šele do vrha! A so se me navadili. Zdaj vedo, da veliko "jamram", ko je treba v hrib, potem je pa v redu. :)
To me je naučilo, da tudi na stvarstvo gledam bolj globoko, odkrivam samega sebe. S skavti počnem stvari, ki jih kot navaden kaplan ali župnik s svojo župnijsko mladino ne bi počel.
Kakšno mesto ima med slovenskimi skavti Bog?
Bog ima med skavti pomembno mesto, a se ga bojimo "ponucati". Boga potrebujemo, a se ga bojimo.
Usposabljanja za stegovodje in voditelje imam že par let. Pojasniš, kako pomembno je, da imajo kateheze, a v veri se počutijo šibke, nimajo ne odnosa ne znanja, zato se jih bojijo izvajati. Če pri meni kot voditelju ni odnosa z Bogom, kako naj o tem govorim naprej?
Kakšna pa je vloga duhovnika pri skavtih? Zakaj ste radi njihov duhovni asistent?
Skavti so edina mladinska katoliška organizacija na Slovenskem, ki je dobro organizirana, zelo razširjena in ve, kaj želi doseči. Za duhovnika se mi zdi zelo pomembno, da je zraven. Je sopotnik, ni voditelj, ampak asistent – asistenca pride, ko je treba kaj pomagati.
Duhovniki velikokrat rečemo oziroma se poslužujemo izgovora: "Nimam časa." To mi res ni všeč. Res smo obremenjeni, ampak dokler zmorem, bom z njimi. Dokler se bom zvečer lahko varno vrnil iz Ljubljane, bom. Težko mi je, če ustvarim vtis, da nimam časa zanje.
Kaj mladi danes v duhovniku iščejo, zlasti tisti malo bolj oddaljeni?
Predvsem sogovornika. Na skavtskih taborih je več možnosti za pogovor, ker si dlje z njimi, živiš z njimi. Odprejo se številne rane, ki jih niso pripravljeni deliti z nikomer – ločitve staršev in podobno. Vidiš, da ob sebi nimajo prijatelja, nekoga, vrednega zaupanja.
Ko hodimo, skupaj švicamo, ko vidijo, da misliš resno, takrat se odpre pogovor o tem.
Od kod črpate voljo, pogum, da se razdajate za ljudi?
Iz dela, ki ga želim posvetiti. Za to sem kot duhovnik poslan – da sem tu za druge. Stvari, ki jih me je strah ali glede katerih sem negotov, izročam v molitvi, predam jih Bogu. Na splošno pa želim svoje delo – podeljevanje zakramentov, predajanje vere, stike z župljani – posvetiti Bogu. Opogumlja zavest, da delo, ki ga opravljam, ni kar tako, ampak je Bogu v čast.
Ob čem se duhovno napajate, ob čem raste vaša vera?
Pred Gospodom, seveda. Zelo blizu mi je duhovnost svetega Jožefmarije. Že od bogoslovja naprej mi kaže, da ne smeš kar vreči puške v koruzo, ampak moraš vztrajati.
Spodbujajo me tudi župnijski sodelavci, ki ne rušijo, ampak me podpirajo, ki moj trud opazijo. Včasih mi je res težko, ko se zdi, da župnija umira, nihče noče sodelovati, a potem vseeno vidim, da ni vse tako črno, da vseeno zraste marsikaj lepega.
Tudi župniki potrebujemo povezanost z župljani. Rad grem na obiske k družinam. Da v tej veliki stavbi župnišča nisem prepuščen sam sebi.
Omenili ste sorodstvo s škofom Janezom Frančiškom Gnidovcem, svetniškim kandidatom. Ga čutite blizu, vam je zgled?
Zgled v zelo veliko stvareh, a ga je zelo težko posnemati, ker je tako zelo visoko nad mano. Njegova ponižnost mi večkrat odzvanja pri mojem pastoralnem delu. Ko sem v Ljubljani, grem velikokrat na Tabor na njegov grob.
Zdi se mi, da so njegovi čevlji preveliki, da bi stopil vanje, da bi se poistovetil z njim. Bil je iste krvi, a vzgojen je bil veliko bolj kleno, življenje je bilo takrat veliko težje.
Njegova misijonskost, kako se je razdajal za ljudi – kar je imel, je vse razdal – to res navdušuje!
