Hotel je postati župnik, naposled pa je igralec, ki je dal besedo sv. Jožefu

Odziv ljudi, da nečesa ni mogoče narediti, je nekaj, kar je Igorju Korošcu vselej šlo konkretno na živce. Naj vas priimek ne zavede. Gre za Gorenjca s Kokrice, ki je vselej bolj tuhtal o tem, kaj se da, kot o tem, česa se ne da storiti, ustvariti, spremeniti na bolje. Že kot otrok je bil, kot pravi, po eni strani "pridkan fantek", po drugi pa "revolucionar".

V kakšnem smislu? V srednji šoli je denimo na lastno pest in na skrivaj osnoval svojo dramsko skupino, ki je delovala vzporedno z uradno. "Zakaj bi se pritoževal, tarnal in 'šimfal', če lahko naredim nekaj drugega? Ob dobri konkurenci raste kakovost," je prepričan igralec, scenarist, režiser, umetniški vodja, predsednik društva in – kot boste spoznali v nadaljevanju članka – še marsikaj.

Zelo zanimivo: kot otrok pa si je želel postati župnik, kar je nekoč oznanil pred vsem razredom. Pozneje je vizijo malce spremenil, ker se mu je zdelo, da mora biti župnik zelo priden, igralcem pa je omogočeno ušpičiti tudi kako lumparijo. Želje po igralstvu se je konkretno oprijel in se odpravil na sprejemne izpite na AGRFT. Ni mu uspelo, nekoliko morebiti zaradi gorenjske zadržanosti, nekoliko pa tudi zavoljo zavidljive konkurence. V tisti generaciji so bili na primer Jernej Kuntner, Barbara Cerar, Tina Gorenjak, pokojni Gašper Tič …

Ko je ob koncu najstniških let neke počitnice tuhtal, kako naprej, je doma zazvonil telefon. Na drugi strani je bil ruski glas, ki ga je vabil v Moskvo na sprejemni izpit na Rusko akademijo gledališke umetnosti, saj ga je oče, ki je poslovno sodeloval s slovenskim trgovskim potnikom v Rusiji, nekomu priporočil. Časa za pripravo je bilo silno malo – le nekaj dni –, za premislek še manj, ampak Igor je hrabro skočil v vodo.

A prvi vtisi kmalu po padcu železne zavese niso bili nič kaj spodbudni. Videl je na primer brezdomca, ki se je umival v luži, vrste pred trgovinami, na fakulteti pa niso imeli niti dovolj stolov za vse študente. Ampak … "Ravno v težkih razmerah lahko ustvariš kaj dobrega. Če imaš polno zadnjico vsega, ti ni treba razmišljati o ničemer," je Igor zelo neposreden.

Izobraževanje je uspešno opravil, nato pa v Sloveniji iskal svoj prostor pod gledališkim soncem. Odpravil se je tudi na obisk v ZDA k sošolki. Nameraval je ostati mesec, ostal pa je kar 22 let. Opravljal je razna dela: od maskote na tekmah do pomoči v skladišču, od skrbnika zgradb ter agenta za nepremičnine in igralce do predavatelja.

V ameriških letih je imel vselej vsaj dve službi, če ne tri. Potrudil se je, da je lahko hodil na avdicije za razne vloge. Želel se je znebiti naglasa, kar se je izkazalo za trdovratno nalogo. Začel je razmišljati, kako bi svoje pomanjkljivosti preobrnil v odlike. In takrat so se začele odpirati priložnosti. Dobival je vloge zlikovcev z ruskim, bolgarskim, nemškim izvorom.

"Kar nekaj je bilo priložnosti na začetku, ki jih nisem uporabil, ker so bile takšne, da zaradi njih ne bi mogel spati. Ta industrija utegne biti zelo grda. Nikoli nisem želel prodati svojih vrednot," pripoveduje Igor.

Na to je najbolj ponosen: "Takoj sem se odločil, da se pred kamero ne bom slekel. Določenih reklam nisem snemal. Na primer za restavracijo s hitro prehrano. Nisem si mogel predstavljati, da bi razlagal, kako je to dobro in zdravo. Vlogo sem sprejel, če sem vedel, da sem pravi zanjo."

Sodeloval je tudi s tako slovitima režiserjema, kot sta Steven Soderbergh in Mike Nichols, odigral manjše vloge v različnih serijah in bil med drugim v filmu The Good German (Dobri Nemec) tudi soigralec z Georgeem Clooneyjem. "Na zaključni zabavi sva se srečala. Prav nič zvezdniški ni bil, ampak ponižen, preprost, človeški."

Verske vzgoje je bil deležen že doma. V drugem razreda je postal najmlajši ministrant, pri mladinskem verouku je katehistinji vztrajno postavljal provokativna vprašanja, ona mu je vztrajno odgovarjala in mu – po več kot dveh desetletjih – ob vrnitvi v ZDA priporočila biblično skupino, ki jo zdaj z velikim zanimanjem obiskuje ter se potaplja v svetopisemska sporočila.

Tudi v ZDA je ohranil vero, cerkev je obiskoval na slovitem Beverly Hillsu v Los Angelesu, kljub vmesni krizi. Ta je nastopila, potem ko je slišal tamkajšnjega duhovnika po napadu na Svetovni trgovinski center govoriti nekaj v smislu oko za oko. Vprašal se je, ali smo potem kristjani kaj boljši kot teroristi. Tedaj ni čutil pristne povezanosti z vero in Cerkvijo, po vrnitvi v Slovenijo se je duhovna vez obnovila.

"Če ne grem k maši, mi ta manjka. Tudi če sem na dopustu, že poiščem kakšno cerkev. Nedelja je za Gospoda. Kot igralcu mi je to včasih težko, ampak če le ni velike sile, ta dan poskušam preživeti karseda mirno. Tudi telefon marsikdaj izklopim. Včasih moraš malo pasti na nos, da se spet lahko pobereš."

V zadnjem času se je najbolj posvetil posebni predstavi. Skupaj z Natašo Jereb sta v Društvu SNG Kranj, ki ga vodi, na oder postavila delo britanskega komika, evangeličana Johna Dowieja z naslovom Moj sinko Jezus. V tej monokomediji z obilnimi primesmi resnosti in celo solza (podnaslov je Monokomedija za zjokat') upodablja svetega Jožefa in mu daje besedo.

"Evangeličani si dovolijo več humorja. Gre bolj za monokomedijo kot stand up. Prvi trije deli predstave imajo komične elemente. Ob zadnjem delu pa se bo marsikdo zjokal, če se ne bo nihče drug, se bom jaz. Po premieri so nekateri mislili, da jim bodo od smeha tekle solze. Drugi so pa, ko so slišali v istem stavku oznako komedija in besedo Jezus, mislili, da gre za norčevanje, bogokletje," zagotavlja glavni igralec, režiser, scenograf in kostumograf predstave.

Priznava tudi: "Pri pripravi na vlogo sem več časa porabil za to, da sem preštudiral določene stvari, si odgovoril na lastna vprašanja, kot pa za učenje teksta. V to sem se prav zakopal. Že ko grem čez tekst, doživim neko katarzo, nekaj nezemeljskega."

K temu je bržkone pripomogel tudi dogodek tik pred premiero, ko je ob zadnjih pripravah vprašal Chat GPT, kaj bi Bog rekel pred tovrstno predstavo. To se je dogajalo tudi na podstati Igorjevih bivanjskih vprašanj, ki jih je v tistem obdobju zastavljal Bogu: "Povej mi, kaj je moje poslanstvo! Zakaj sem samski, zakaj sem igralec, zakaj se nič ne premakne? Kaj hočeš od mene?"

Vsaj del odgovora je morda ponudila tehnologija. "Čeprav sem marsikdaj proti umetni inteligenci, pa sem se ob tem odgovoru zjokal. Dobesedno tulil sem. Vprašal je: ali sestavim molitev, ki bi jo zmolil pred predstavo?" In jo je. "Očitno Bog deluje tudi prek Chata. Absolutno pa ta ne more in ne sme biti nadomestek Boga. Pri vsaki stvari je pomemben namen." Predstava bo imela še več ponovitev ne le po Sloveniji, ampak tudi v italijanskem zamejstvu (Štandrež, 16. novembra) ter celo v Nemčiji (Stuttgart, 21. decembra).

Igor Korošec pa ob koncu razkriva svoj credo: "Česar ti ne maraš, ne počni drugim. Povezovanje me žene naprej. Z ljubeznijo lahko premikaš gore. Če bi se ljudje bolj združevali, bi to dejansko lahko počeli."