Filmske grozljivke in televizijske oddaje o nadnaravnih pojavih pogosto govorijo o "hudičevi uri". Odvisno od vira se to lahko nanaša na čas med tretjo in četrto uro zjutraj ali na ure med polnočjo in tretjo zjutraj. V obeh primerih mnogi trdijo, da je hudič v tem času najmočnejši.
Kot se zdi, ta misel izhaja iz zavedanja, da se Satan rad posmehuje Bogu.
Evangeliji po Mateju, Marku in Luku nam povedo, da je Jezus umrl ob "deveti uri". Po sodobnem izračunu bi bilo to ob 15. uri. V skladu s to mislijo torej Satan simboliko obrne na glavo in si prisvoji tretjo uro zjutraj, s čimer se neposredno posmehuje Bogu.
Drug razlog, zakaj ta čas velja za vir neobičajno visokih demonskih dejavnosti, pa je dejstvo, da je sredi noči; sonce je že davno zašlo in ga še nekaj ur ne bo na obzorju.
Sveto pismo kot čas greha večkrat omenja noč in temo. Ta zasnova je odlično povzeta v evangeliju po Janezu. "Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela." (3,19–20)
Poleg tega je Juda Jezusa izdal sredi noči (po mnenju nekaterih prav ob polnoči), Peter pa je Jezusa zatajil, preden je "petelin zapel" (okoli šeste ure zjutraj). To bi pomenilo, da so judovske starešine Jezusu "sodile" med "hudičevo uro".
Tu gre tudi za malce biologije: tretja ura zjutraj je v običajnem ciklu spanja in budnosti odraslega človeka čas najgloblje nočne zaspanosti. Prebujanje ali zbujanje ob tej uri lahko vznemiri naš cirkadiani ritem, zaradi česar se slabše počutimo ali pa nas muči tesnoba.
Mnogi imajo osebno navado, da ob tretji uri zjutraj nekaj zmolijo. Toda ne pozabite: ne glede na uro dneva je Bog vedno močnejši od Satana in ostaja "luč sveta", ki bo razblinila vsako temo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
