“Alkohol dostikrat nadomesti sprejetost in tolažbo”

Zavod Karitas Samarijan že 19. leto izvaja program Vrtnica, s katerim ponujajo roko pomoči moškim, zasvojenim z alkoholom. Začetki programa sicer segajo v leto 2003, ko je duhovnik Franc Prelc odprl vrata portoroškega župnišča dvema brezdomcema alkoholikoma in jima pomagal, da sta začela svojo pot treznega življenja.

Kot pripoveduje Davorina Petrinja Pirnat, strokovna vodja programa, je njegov namen "socialna rehabilitacija oseb s težavami zaradi zasvojenosti z alkoholom z namenom ureditve lastnega življenja, opolnomočenje in vztrajanje v abstinenci ter ponovna vključitev v socialno okolje. Poudarek dajemo krepitvi moči uporabnika in pomoči pri reševanju psihosocialnih stisk".

Na začetku se posameznik vključi v terapevtsko skupnost prve faze, sledita še druga in tretja, vsaka traja med sedem in devet mesecev. Fantje se vključujejo v delo in skrb za živali na manjši kmetiji, ogromno je individualnih razgovorov in skupinskega dela.

Nekateri pridejo bolj, drugi manj motivirani. Nemalo njihovih uporabnikov je bilo pred prihodom v njihovo skupnost vključenih v zdravljenje v bolnišničnem okolju, a so bodisi sami ali s pomočjo bližnjih spoznali, da to ne bo dovolj. "Marsikdo je že imel za sabo zgodovino padcev, neuspehov. Hkrati se s tem še bolj utrjuje negativna samopodoba, ki so jo imeli že prej," pojasnjuje Suzana Jakac, ki dela z uporabniki v prvi fazi.

"Obstajajo pa tudi možje, ki se počutijo v to prisiljeni, saj so jih doma oz. v bolnišnici postavili pred dejstvo. Veliko je treba delati na tem, da dobijo uvid v svoje težave, in jih nadalje motivirati, da ostanejo in vztrajajo v programu. Pomembno je, da smo osredotočeni na majhne korake, na vsak dan posebej."

Tako postopoma vzpostavijo tudi zavedanje, da jim lahko uspe tudi na drugih področjih. Kot poudarja Suzana Jakac, ni bistvena samo streznitev. "Nekateri mislijo, da bodo samo nehali piti in bodo že uspešni. Počasi spoznajo, da zasvojenosti niso razvili čez noč. Ugotovijo, da bodo morali kopati malo globlje vase. To je priložnost, da se osebnostno spreminjajo. Potrebno je delo na sebi."

Prav tovrstne spremembe so v veliko zadoščenje tudi strokovnim delavcem, ki delajo z njimi in jih spremljajo v obdobju, ko se morajo soočiti z verjetno največjimi življenjskimi ranami in bolečinami.

V zadnjih dveh letih opažajo, da je večina uporabnikov uspela vztrajati v rehabilitacijskem programu, kar se kaže v tem, da je bilo manj prenagljenih odhodov iz programa in terapevtske skupnosti. "Zelo pomemben je prav skupnostni vidik. Ko po začetnem šoku, ki ga nekateri doživijo, vidijo, da gre drugemu pred njim dobro in vztraja kljub kakšnim negativnim izkušnjam, dobijo dodatno motivacijo."

Zasvojenost slej ko prej zareže na področje odnosov z bližnjimi. "Nekatere življenjske in družinske zgodbe se žal končajo tudi tragično," ugotavlja Suzana Jakac, a ob tem poudarja, da je še več lepih zgodb, "kako možje, ki se na začetku borijo z lastnimi odpori in obrambnimi mehanizmi, povsem spremenijo svoje vedenje in se trudijo za drugačno življenje". To dokazuje nemalo njihovih nekdanjih uporabnikov, ki ostajajo povezani s programom tudi potem, ko uspešno zaključijo rehabilitacijo in o svoji poti pričujejo novincem, ki pridejo v skupnost. 

Obe sogovornici najbolj nagovarjajo zgodbe z uspešnim izidom, ko uporabniki obvladujejo mehanizme zasvojenosti alkoholizma in po besedah Suzane Jakac "zaživijo neke razsežnosti svojega življenja, ki jih prej sploh niso poznali, in popravijo odnose s svojo družino. To je vedno ganljivo". 

Davorina Petrinja Pirnat izpostavlja še nekoliko drugačen vidik: "Velikokrat pridejo tudi uporabniki, ki nimajo več nikogar iz ožje socialne mreže – družina je razpadla, starši se umaknejo … Včasih tisti, ki nimajo nikogar, izidejo celo bolje od ostalih, čeprav se morda čudno sliši. Nekako so prepuščeni sami sebi in samo od njih je odvisno, ali želijo živeti drugače ali ne. Morajo pa v spremembo vložiti vse svoje moči. Ni nobene potuhe. Ne pravim, da je to pravi recept, je pa dokaz, da se da, sploh če najde oporo v skupnosti."

"Če sočasno ni dela na sebi, spreminjanja življenjskih vzorcev, je zelo težko. Spomnim se primera gospoda, ki se je po zaključenem primeru vrnil k partnerki, ampak njuna zveza je trpela. Ona se ni želela vključiti v noben program, kjer bi delala tudi na osebni rasti, medtem ko se je on precej spremenil. Nista več zmogla neke nove komunikacije, zato sta šla vsak svojo pot."

Hkrati pa morajo tudi svojci delati na sebi. "'Ti se moraš spremeniti, ti si kriv,' velikokrat slišijo alkoholiki. A da je do te situacije prišlo, je vsaj nekaj odgovornosti tudi na drugi strani. Naši uporabniki večkrat pripovedujejo, da je prej v družini manjkal pogovor o tem, kaj oni želijo in kaj čutijo. Nasploh se potrjuje, kako premalo je pogovora v naših družinah o našem notranjem svetu in ne samo o obveznostih, kdo bo kaj storil."

Prvi korak, h kateremu gospa Davorina spodbuja svojce alkoholikov, je, da poiščejo pomoč zase in se na ta način opolnomočijo, dobijo drugačen vpogled. "Naj najprej poskrbijo zase, za svoje duševno in duhovno zdravje. S tem zgledom lahko drugemu lažje rečejo: 'Glej, jaz sem nekaj že naredila, poskusi še ti, skupaj nama bo lažje.' Če ne gre drugače, je treba postaviti ultimat. Ampak treba se ga je tudi držati. Podobno kot pri vzgoji otrok: ne moreš samo groziti in tega ne izpeljati."

Sogovornici sta na svoje varovance najbolj ponosni, ko "udejanjijo odločitev za treznost v svojem življenju tudi po zaključku programa in včasih imaš občutek, kot da so res zacveteli kot prava vrtnica". Po večmesečni treznosti in spreminjanju življenjskih navad in vzorcev so že na obrazu vidne velike spremembe. Ni lepšega od tega, da posameznik (znova) odkrije vrednost življenja v vsej svoji barvitosti".

Suzana Jakac izpostavlja, da je uživanje alkohola "kar nekako kulturno sprejemljivo. Ob vsaki priložnosti, naj bo vesela ali žalostna, imamo navado nazdravljati, se veseliti ali iskati uteho". Meni, da bi morali pojem zasvojenosti umestiti v širši kontekst. "Zasvojenost se začne že na nekih drugih nivojih, lahko že dosti prej. Že če pogledamo otroka, ki še niti ni dobro shodil, pa že zna na telefonu poiskati risanko. Hitro najde bližnjico za trenutke, ko bi bilo povsem normalno, da tudi joče, kliče po pozornosti ali se upira. Že tukaj se začne neke vrste zasvojenost. Žal alkohol dostikrat postane bližnjica namesto sprejetosti, tolažbe, posvečanja drug drugemu."

"Če že ne moremo izkoreniniti siljenja k pitju alkohola, pa vsaj spoštujmo meje vseh, ki odklonijo pijačo," pa svetuje Davorina Petrinja Pirnat in misel podkrepi še s primerom: "Uporabnik, za katerim je bilo že eno leto zdravljenja, je povedal, da mu je babica dejala: 'Zdaj si pa že dober, lahko spiješ en kozarec z mano.' Če se je nekdo odločil za spremembo življenja, ga podprimo, ne pa tega rušiti."