Ko je Danielle Moberg diplomirala, je bila ponosna nase. Dolge noči učenja, stresna izpitna obdobja in vsi izzivi študija so bili poplačani. A bolj kot ponos na končan študij psihologije so njene misli zaposlovale skrbi – njen oče je bil hudo bolan.
Ko izvemo, da je nekdo od naših bližnjih bolan, se nam zatresejo tla pod nogami. Če so bolni naši starši, je še posebej težko. Ljudje, na katere smo se vedno lahko zanesli, ki so nas naučili vsega, kar znamo, in ki so nam brali pravljice za lahko noč, so zdaj ranljivi in nebogljeni.
Daniellin oče Daniel se je že štiri leta boril z ledvično boleznijo in čeprav so mu zdravniki pomagali z dializo, je bilo to obdobje zanj zelo naporno. Bil je izčrpan. Hčerki Abby in Danielle sta vztrajno skrbeli zanj.
Danielle mu je brez oklevanja ponudila svojo ledvico. To je bila zanj edina rešitev. "Nisem dovolila, da bi mi rekel ne," je povedala.
Po uspešni operaciji je bil njen oče presrečen. "Besede ne morejo opisati, kaj mi to pomeni," je ganjeno dejal. "To mi je rešilo življenje." Lahko se je vrnil v svoje običajno življenje, brez naporne dialize, brez dolgih mesecev v bolnišnici.
Svojemu očetu je podarila čas
To ni bila le operacija, ampak izraz globoke hvaležnosti in ljubezni. V njihovo družino se je vrnil mir. Čas – najbolj dragoceno darilo, ki ga lahko podarimo drug drugemu in ki si ga vsi želimo. Podarjanje časa je podarjanje sebe, nesebično dejanje ljubezni za drugega. Danielle je vedela, da si želi s svojim očetom preživeti čim več božičev, rojstnih dni in drugih praznikov, zato je kar sama poskrbela za to.
Zaradi te preizkušnje se bolj močno zavedajo tega, da čas, ki ga preživijo skupaj, ni samoumeven, ampak je krhek, kot smo krhki tudi mi.
Čeprav je pomembno, da si medsebojno naklonjenost znamo izraziti tudi z besedami, je še bolj glasna tista, ki spregovori preko dejanj ljubezni. To nam je v močnih besedah Janezovega evangelija povedal že Jezus: "Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje."
