Zgodba pripoveduje, da se je v neki župniji župniku ob poslušanju evangeljskega odlomka o farizeju in cestninarju zgodilo, da je po maši, ganjen od sporočila, pokleknil pred oltar, zaprl oči in s cestninarjevimi besedami tudi sam molil: "Bog, bodi milostljiv meni grešniku!"
Župnikova gesta je ganila kaplana do te mere, da je tudi sam pristopil, pokleknil in na glas izrekel iste besede. Ravno tisti čas pa je mimo prišel tudi mežnar. Pobožnost župnika in kaplana je presunila tudi njegovo dušo, da je po njunem vzoru malo bolj zadaj tudi sam pokleknil in vzkliknil: "Bog, bodi milostljiv meni grešniku!"
Ko je župnik ob koncu molitve odprl oči in opazil mežnarjevo dejanje, se je obrnil h kaplanu, pomignil z glavo proti mežnarju in pomilovalno rekel: "Ha – poglej, kdo si domišlja, da je grešnik!"
Prevzetnost in ponižnost
Kot vse druge prilike, ki jih uporablja Jezus, ima tudi ta dva namena. Prvi je ta, da prek likov, ki so od nas tako oddaljeni, nepristransko ocenimo, kaj je prav in kaj narobe, kaj je pravično in kaj je krivično. To je tudi v primeru omenjene prilike popolnoma jasno: čeprav je v pogledu javnosti običajno farizej tisti, ki je pravičen, cestninar pa grešnik, skozi priliko vidimo, da je resnica drugačna.
Jezusove besede zelo slikovito pokažejo, kako daleč je srce farizeja od tiste temeljne zapovedi, ki daje smisel vsej postavi, namreč od zapovedi ljubezni. Čeprav farizej zmore oblikovati zahvalo Bogu za to, kar je in kar ima, naravnost bode v oči, kako močno so te njegove besede pravzaprav zaznamovane s sodbo in obsodbo njegovih bližnjih, ki jih imenuje "drugi ljudje".
Prisoja jim, da so grabežljivci, krivičniki in prešuštniki, sebe pa ima posledično za več in za boljšega, kot so oni, kar je ravno nasprotno temu, kar počne cestninar, ki se v iskreni ponižnosti zaveda svojih slabosti do te mere, da si niti ne upa dvigniti pogleda k Bogu.
Čeprav farizej zmore oblikovati zahvalo Bogu za to, kar je in kar ima, naravnost bode v oči, kako močno so te njegove besede pravzaprav zaznamovane s sodbo in obsodbo njegovih bližnjih, ki jih imenuje "drugi ljudje".
S tem pridemo do drugega namena prilike, ki pa je, da bi se sami prepoznali v farizeju in njegovem ravnanju, zato da bi naša molitev lahko postala podobna cestninarjevi. Najbolj nevarno bi bilo, da bi farizeja, ki obsoja cestninarja, zdaj tudi sami obsodili – s tem bi namreč padli v isto zanko kot župnik iz zgornje zgodbe.
Če je greh prevzetnost, je ponižnost, ki jo ponuja Jezus, v tem, da prepoznamo in priznamo lastno prevzetnost, kot jo ima farizej, ter molimo kot cestninar.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 74, številka 43.
