“Ne obsojam tistih, ki si želijo umreti, ampak nas, ki jih pustimo same”

Med glasno razpravo o pomoči pri samomoru in evtanaziji, ki bo konec novembra dobila tudi referendumski epilog, smo v podkastu Kdo kakor On slišali tudi dva tiha glasova, ki ne govorita iz ideoloških jarkov, ampak iz neposrednega stika z ranljivostjo: s. Emanuela Žerdin, sestra v skupnosti sester frančiškank Brezmadežnega spočetja, medicinska sestra in dolgoletna sodelavka v Hiši Ljubhospic, ter mož in oče treh otrok Nejc Povirk.

Oba opozarjata, da razprava o "pravici do smrti" skriva mnogo globlja vprašanja – o smislu trpljenja, vrednosti človeka in o tem, kaj pomeni biti ob drugem do konca.

Sestra Emanuela govori iz izkušenj tisočerih ur ob umirajočih. "Bolečine znamo lajšati, kar pa človeka boli, je duša." V njeni sobi ni dragih aparatov, ampak vonj po kavi in dotik roke. "Ko ne moreš več nič narediti, še vedno lahko sediš ob njem in držiš za roko. To je največ, kar lahko človek da."

Zanjo evtanazija ni izraz sočutja, ampak "rana – za tistega, ki umre, in za tiste, ki ostanejo". Njene zgodbe so daleč od sterilnih razprav o pravici do izbire. "Videla sem tiste velike, prestrašene oči … pri človeku, ki je dvignil roko za smrtonosno injekcijo. V njegovem pogledu ni bilo miru, ampak strah."

"Če bi poslanci enkrat stopili v hišo hospica, bi drugače glasovali," je prepričana. "Zakon o evtanaziji ni politična tema. To je tema življenja."

Po njenih besedah največkrat ne gre za željo po smrti, temveč za željo, da trpljenje ne bi bilo zaman. "'Nočem biti breme' je največji vzrok, da ljudje razmišljajo o evtanaziji," pravi. "Mi mislimo, da vse zmoremo sami, dokler ne zbolimo – potem pa ne znamo več sprejeti pomoči."

"Starejši niso odveč. Niso zato, ker bi jih potrebovali," doda. "Človek ni ustvarjen zato, da bi bil koristen, ampak da bi ljubil in bil ljubljen."

V Ljubhospicu, kjer življenje ugaša počasi, vidi tudi paradokse sodobnosti: "Živimo v družbi udobja in hitrosti. Hočemo vse takoj, tudi smrt brez čakanja. Obilje nas je zaslepilo za duhovno lakoto."

Nejc Povirk pa na evtanazijo gleda skozi pravni in etični okvir. "Človekove pravice temeljijo na dostojanstvu, ne na avtonomiji. Če država dopušča pomoč pri smrti, implicitno sporoča, da niso vsa življenja enako vredna," pravi. "Pravo dostojanstvo človeka se kaže v tem, da mu družba stoji ob strani v trpljenju, ne da mu ponudi izhod v smrt."

Posebej opozarja na izkušnje držav, kjer so to že storili. "V Kanadi je pomoč pri samomoru zdaj tretji najpogostejši vzrok smrti. Na Nizozemskem in v Belgiji so najprej rekli, da bo to samo za terminalne bolnike, danes pa vključujejo tudi depresivne, invalide in otroke. To so uradni podatki."

"Slovenski predlog zakona je eden najbolj liberalnih v Evropi," poudarja. "Dopušča pomoč pri samomoru v tridesetih dneh po prošnji, brez vključevanja svojcev. Varovalke so šibke, definicije nejasne, nadzora skoraj ni. Zdravnik, ki bi naredil napako, bi plačal kazen, nižjo od globe za napačno parkiranje."

Oba sogovornika se strinjata v nečem, kar presega zakonodajo: družba, ki se začne bati trpljenja, izgublja sposobnost sočutja. "Ne obsojam tistih, ki si želijo umreti," pravi s. Emanuela. "Obsojam nas, ki nismo znali priti do njih in jim dati upanja."

Za Povirka je ključno vprašanje: Ali res želimo živeti v družbi, kjer bo starejši človek moral razmišljati, ali je dovolj "upravičeno bolan", da se ne bo več čutil kot breme? "To ni svoboda, to je tiha prisila."

"Smrt ni konec, je prehod – kot rojstvo, le na drugo stran," pravi sestra Emanuela. "V hospicu se ljudje ne učijo umirati, ampak ljubiti do konca. Smrt ni rešitev, ampak rana, ki pove, da smo si nehali biti blizu."