Ko je slabe volje, jo hrabri misel, da bo nekega dne objela Jezusa

Kaja Marton je 21-letna medicinska sestra iz Prekmurja, ki v prostem času najraje preživlja čas v naravi, Božjem stvarstvu, in pa ob kakšni dobri knjigi ali izdelovanju šopkov. Kolikor ji služba in študij dopuščata, tudi zelo rada potuje. Predvsem se napolni ob raziskovanju novih kotičkov v naravi ali na road tripih s prijateljico, ki se, kot pravi, prelevijo "v najboljšo pustolovščino". Varen pristan med drugim najde tudi v Binkoštni cerkvi v Murski Soboti, kjer razdaja svoje talente pri delu z mladimi in prepevanjem v slavilni skupini.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Moj idealen začetek dneva je, ko se zbudim ob sončnem vzhodu, si naredim čaj in jutro preživim ob Božji besedi in slavljenju, ob tem pa skozi okno zrem v Njegovo čudovito stvarstvo. Trudim se, da se to zgodi vsak dan, saj mi je najbolj pomembno, da dan začnem z Jezusom.

2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Se potem počutim bolj samozavestno, lepo, bolj ženstveno. S tem, ko sem urejena, ne pokažem samo svoje zunanjosti, ampak tudi notranjost. Opažam, da ko sem urejena, imam veliko večjo motivacijo opraviti katerokoli stvar. Ampak ne urejena za druge, temveč urejena zase.

3. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Najbolj se duhovno napolnim, ko preživim čas v slavljenju v naravi ali pa v moji domači cerkvi. Ko vsa bremena, ki jih nosimo s sabo čez dan, predam Jezusu in kar naenkrat postanejo lahka, kot piše v Matejevem evangeliju (11,28–30): "Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko." Ko se preprosto z vsem, kar sem, v slavljenju predam Jezusu in res začutim ta mir, ki ga daje samo On.

Velik del vašega življenja predstavlja slavljenje. Kako in zakaj se zahvaljevati? Katera slavilna pesem vas najbolj nagovarja?
Nekako tako se je tudi začela moja pot z Jezusom – s slavljenjem. Spomnim se, kot bi bilo včeraj, ko sem prvič prišla v svojo domačo cerkev in sem zaslišala, kako ljudje preprosto, a z vsem srcem slavijo Jezusa. To je potem postala tudi moja največja želja, da bi slavila Njega, ki je vreden vsega.

Verjamem, da ko pomislimo na zahvaljevanje, pomislimo tudi na hvaležnost. In ko smo hvaležni Gospodu za to, kdo On je in kaj je storil za nas, potem naše srce stremi k temu, da se mu zahvalimo. Zahvalimo se mu lahko zato, ker je dober, ljubezniv, milostljiv, potrpežljiv, miren, vsemogočen, svet … za to, kakšen je Njegov karakter. Ali pa se mu lahko zahvalimo za vse, kar je naredil v naših življenjih, dela in bo naredil. Zahvalimo pa se mu lahko tudi za težja obdobja v naših življenjih, ki so nas izgradila in oblikovala, zahvalimo se mu lahko za najmanjše ali pa za največje stvari v naših življenjih. Mislim, da ko se pogovarjamo o zahvaljevanju, ni konca in ne kraja s stvarmi in besedami, s katerimi bi se lahko zahvalili našemu Gospodu.

Trenutno me najbolj nagovarjata dve slovenski slavilni pesmi, prva Gledam te od Utripa Kraljestva in I am, ko v refrenu pojejo: "Ko grem čez vode, ti boš z menoj, ne utonem. Če se v ognju znajdem, ne zgorim. Ti si moj Gospod, ti, sveti soj, rešitelj moj. Vse dokler gledam le v tebe, imam tvoj mir." Spominja me na Božjo obljubo, da nikoli nisem sama in da naj vedno imam oči uprte v Jezusa.

In pa Ni premalo, tudi od Utripa Kraljestva: "Predano srce je vse, kar želiš. Iz malih stvari kraljestvo gradiš." Gospod ne potrebuje veliko, On si želi le nas v celoti.

4. Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnem pomanjkanju časa posvetite svojemu partnerju?
Oba se trudiva, da se vidiva, ko imava proste dni, ali pa takoj po službi preživiva čas drug z drugim. Glede na to, da še nisva poročena in še ne živiva skupaj, je to včasih kar težko zaradi služb in mojega študija.

Kar pa je nekaj posebnega in kar prakticirava, je pisanje pisem. Oba si skoraj vsakič, ko se vidiva, izmenjava pisma. In je res prav lep občutek, ko napišeš pismo in veš, da ga ne moreš spremeniti, in vse, kar vanj napišeš, misliš z vsem srcem. Še lepše pa je, ko ga prejmeš. Verjamem, da naju je pisanje pisem še bolj povezalo, še posebej ko se ne moreva tako pogosto videti.

5. Kakšen je vaš "filter", da stvari, ki se zgodijo v službi, ne nosite domov?
To je kar zanimivo vprašanje, saj delam v družinskem podjetju in je pogovor o službi vedno prisoten v naši družini.

Sem pa takšen tip človeka, da ko zaključim službo, nekako to avtomatsko tudi izklopim. Me pa zelo razbremeni in pomiri slavilna glasba, ki jo poslušam v avtu, ko sem sama. Nekako poklica medicinske sestre ne jemljem kot službo, ampak bolj kot poslanstvo. Je res, da se srečujem z zelo bolnimi pacienti, ampak ko si jim lahko v spodbudo in oporo in ko lahko v njihova življenja vnašaš besede, ki dajejo upanje, jih nasmejiš, potem to nekako pretehta vse tiste slabe stvari.

6. Velikokrat ste v vlogi tiste, ki razdaja svoj čas in talente. Kako prostovoljno udejstvovanje napolnjuje vas?
Verjamem, da mi je Gospod dal vse te talente, ves ta čas, ki ga lahko preživim v služenju Njemu in ljudem. Še zdaj sem včasih presenečena, na kakšne načine vse me lahko uporabi za Njegovo slavo.

Ko pustiš, da te Gospod uporablja, ne gledaš na to kot na neko opravilo, ampak si vzameš to za en ogromen privilegij. Nekaj najlepšega je, ko te Gospod uporablja kot "orodje" za Njegovo kraljestvo.

Bi pa rada tu izpostavila, da je zelo pomembno, da Gospoda vprašaš, kje te želi uporabiti, kajti prehitro se lahko zgodi, da privoliš v vsako stvar, kar privede do tega, da daš več, kot si lahko. Gospod ne želi, da daš več, kot imaš, ampak da daš tisto, kar imaš. Ob tem sem začela razumeti, da On želi samo moje iskreno srce, vse ostalo pa je v Njegovih rokah. To služenje Njemu me napolnjuje z ogromno radostjo in veseljem, da lahko širim Njegovo ljubezen in dobroto, kamorkoli grem.

7. V domači Murski Soboti vodite mladinsko skupino. Po čem današnji mladi najbolj hrepenijo in kako prepoznavate njihovo hvaležnost, ker ste tam za njih?
Zelo sem hvaležna, da imam čast voditi mlade oz. najstnike bližje k Bogu skupaj z Jernejem in njegovo ženo. Da sem jim lahko na razpolago za vse stvari, jih poslušam, pomagam in spodbujam, najbolj pa, da jih opominjam, kako zelo jih Jezus ljubi. To je velik blagoslov. Tudi sama sem kot najstnica hrepenela po tem, da bi se lahko na nekoga obrnila in se mu zaupala, zato vem, koliko je to vredno. Najstnikom želim dati to, česar sama nisem imela v njihovih letih, nekoga, ki si vzame čas in te posluša.

Ko tako razmišljam o njih, res vidim, koliko jim pomeni, da znaš slišati, ne samo poslušati, da si vzameš čas zanje in se z njimi pogovarjaš. Veliko jim pomeni, ko vidijo, da ti je mar za njih. Najbolj občutim njihovo hvaležnost, ko me objamejo. Ta močan objem je vreden veliko več kot katerakoli beseda.

8. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Eno leto, ki sem ga preživela sama v Kopru. Na začetku sem mislila, da grem tja samo študirat, ampak zgodilo se je vse drugo. Spopadala sem se z veliko z osamljenostjo. Popolnoma sama sem bila na drugem koncu Slovenije, novo okolje, novi ljudje. Potem sem se neke nedelje odločila, da grem pogledat cerkev, za katero mi je povedal naš pastor. V trenutku, ko sem vstopila, sem se počutila sprejeto in ljubljeno.

Ljudje iz te skupnosti so me vzeli za svojo, vedno so mi bili pripravljeni pomagati, stati ob strani, me poslušati, ko sem se počutila osamljeno, so me vedno povabili k sebi domov. Prek njih sem občutila Božjo ljubezen in dejstvo, da nam je Bog vedno na razpolago, kot so oni bili meni.

To je bilo leto, v katerem sem se trdno zasidrala v Gospodu in sem hvaležna za vsak lep in manj lep trenutek. Stkala sem veliko novih prijateljstev, katerih center je Jezus, opogumila sem se in delila evangelij na ulicah, s sošolci, z neznanci. Gospod me je v tem letu popolnoma obnovil in oblikoval kot še nikoli prej.

Iz tega pa sem se naučila, da Bog pošlje v tvoje življenje točno takšne ljudi, kot jih potrebuješ, in bo deloval prek njih. Naučila sem se tudi, da ima Gospod svoj načrt za naša življenja, tudi če ne razumemo, zakaj se nam dogajajo nekatere stvari. On ve. In On ve, kaj je najboljše za nas.

Res sem hvaležna za vsakega in za vse objeme, ki smo si jih delili v tej skupnosti v Kopru. Čeprav zdaj živim v Prekmurju, se vedno znova rada vračam v skupnost Luč.

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Da bom nekega dne objela Jezusa. Kot piše v Razodetju 21,4: "In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo." Misel, da bomo z Jezusom, kjer ni ne bolečin ne žalosti, ampak iskreno in preprosto veselje, radost in slavljenje, je nekaj najlepšega, po čemer lahko človek hrepeni.

10. Biti ženska je lepo, ker …?
Ker s sabo nosimo to nežnost in v njej moč, ki je od Boga dana.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.