Starševstvo je zanimiva vloga. Nobene pogodbe ne podpišemo, ne udeležimo se nobenega uradnega usposabljanja, pa vendar se od sončnega vzhoda do zahoda od nas pričakuje, da smo šoferji, kuharji, terapevti, sodniki, motivacijski govorniki in mojstri za prigrizke. Mnogi starši morajo vse te zahteve seveda uskladiti še z zahtevami na delovnem mestu.
Večino dni se nekako prebijamo, uspe nam doseči peščico majhnih zmag, ob tem pa upamo, da nihče ne bo opazil, kako smo za kosilo že tretjič v tednu postregli makarone. In potem pridejo dnevi, ko nam zmanjka goriva. Naša delovna obremenitev se potroji, kupi perila so visoki kot Triglav, godrnjavi najstnik pa zasika jedko pripombo, ki bi ranila še tako okorelo srce. Takrat se marsikdo zazre v daljavo in v sebi zašepeta: odstopam s položaja matere/očeta.
V istem trenutku nas prevzame krivda. Kajti dobri starši nikoli ne razmišljajo tako, kajne? No, če smo povsem iskreni … to ne drži. Dejansko to počnejo. In kar pogosto.
To ni poraz. Saj ste vendar ljudje
Nekje na poti starševstva smo ponotranjili neobičajno prepričanje, da moramo biti v tej vlogi neskončno potrpežljivi, čustveno nedotakljivi in ob katerikoli uri sposobni modrih odzivov. Ampak tudi starši smo ljudje. In ljudje se utrudijo, so preobremenjeni, razdraženi … tu in tam sanjajo o tem, kako so sami v mirni hotelski sobi, brez kakršnekoli odgovornosti in z vrečko slastnega čipsa v rokah.
Če nas starševstvo utrudi, to ne pomeni, da imamo svoje otroke manj radi. Preprosto pomeni, da smo dosegli robove svojih trenutnih zmogljivosti – saj veste, tudi pametne telefone moramo vedno znova polniti.
Tudi mi včasih potrebujemo starše …
Tega vam gotovo nihče ne pove: starši včasih potrebujejo prav tisto, kar poskušajo dati – pomiritev, tolažbo, dovoljenje za počitek. Tako čudovito nas prizemlji, ko se nam nekdo nekoliko starejši ali bolj umirjen zazre v oči in reče: "Vse je v redu. Pazim nate."
Če ta podpora ni takoj na voljo, je povsem sprejemljivo, da poiščemo nekaj, kar v tistem trenutku lahko dobimo. Prijateljico, ki nam bo prisluhnila brez obsojanja. Brata ali sestro, ki razume trenutni kaos. Zakonca, ki bo za pol ure prevzel naše obveznosti. Že kratek trenutek v molitvi nam lahko da občutek, da nad nami bedijo starši – s tem Bogu dopustimo, da trdno drži robove našega dneva, ki jih sami ne zmoremo obdržati skupaj.
Starševstvo ob pomanjkanju goriva
Tu nam nenadoma pridejo prav drobne navade. Petnajst minut tišine za zaprtimi vrati lahko poživi izčrpani um. Počasen sprehod po soseski lahko raztegne naše čustvene mišice, ki so bile vse popoldne napete do skrajnosti. Preprosta večerja, ki zahteva minimalno uporabo posode, nam bo morda rešila večer. Otroci ne potrebujejo gurmanskih obrokov in brezhibnega obvladovanja razpoloženj – potrebujejo pa starše, ki so dovolj navzoči, četudi nekoliko "pomečkani".
Priznajmo si, da "vozimo na hlape", in če ne moremo takoj obnoviti zalog goriva, pomislimo na to, da je postelja, ki nas pričakuje v večernih urah, za nas to, kar za prazen avtomobil pomeni prihod na bencinsko črpalko.
Spirala krivde ne pomaga nikomur
Kadar smo izčrpani, se v nas pojavni nadležen glas, ki pravi: slabi starši ste! Utrujenost nas lahko spominja na neuspeh, vendar ne gre za isto stvar. Cilj krivde je grozen – redko se osredinja na stvari, ki so resnično pomembne, in pogosto namerno spregleda na tisoče drobnih dejanj ljubezni, ki smo jih danes že storili. Dejstvo, da se počutimo krive, je posmehljiv dokaz, kako nam je v resnici globoko mar.
Naša krščanska vera nas uči, da moramo krivdo povezati z resnico. Potrebujemo ponižnost, da prepoznamo, kako delamo napake, grešimo, smo poraženi. Ta ista ponižnost pa nas spominja, da smo padla bitja, ki jih ljubi usmiljeni Bog. Vedno bomo doživljali poraze. Če se bomo valjali v lastni krivdi, nas bo to pahnilo v lažno čustveno brezno, če pa se bomo obrnili k resnici, bomo živeli v prepričanju, da Boga naši neuspehi ne presenečajo in nam jih želi odpustiti. Želi živeti naprej. Ali si tega želimo tudi mi?
Vzgajamo bodoče odrasle – in oni nas opazujejo
Eden od tihih darov nepopolnega starševstva je, da otroci opazujejo, kako se odrasli soočamo z razpetostjo med različnimi vlogami. Ko vidijo, da si vzamemo odmor, da prosimo za pomoč, postavljamo meje in okrevamo od preobremenjenosti, se naučijo, da biti človek ni nič sramotnega, temveč nekaj običajnega. Ta nauk si bodo zapomnili veliko dlje kot dejstvo, da smo pozabili napisati opravičilo ali da smo zažgali jabolčni zavitek.
Drobna spodbuda
Če imate občutek, da bi se ta teden najraje kar odpovedali starševstvu: dobrodošli v klubu. Vaše članstvo velja vse življenje, priponka z vašim imenom pa je verjetno polna čokoladnih pack. Starševstvo je neusmiljeno, osupljivo in zelo naporno delo – in obstaja skrivnost, o kateri na družbenih omrežjih ne piše nihče: skoraj vsaka mati in vsak oče občasno sanjarita o tem, da bi "odstopila".
Sama sem se malce pozabavala in sem napisala "vzorčno" odpoved, ki vas bo nasmejala! Včasih že pomaga, če težave, ki nas pestijo, zapišemo na list papirja, si priznamo, da nas nekaj teži, in se lotimo dela:
Spoštovano vodstvo (torej jaz),
z mešanimi občutki, rahlo izčrpana in s prazno škatlo za piškote podajam svoj odstop s cenjenega položaja starša.
Čeprav mi to delovno mesto ponuja nešteto priložnosti za rast, vas žal obveščam, da trenutno ne morem izpolnjevati naslednjih delovnih zahtev: hkrati odgovarjati na 17 vprašanj, po celi hiši iskati izgubljenih steklenic z vodo, posredovati v soočenjih med sorojenci, ki se zdijo alergični na urejene medosebne odnose, in ohranjati navdušenja nad besedilnimi nalogami pri matematiki.
Opažam tudi, da moja plača večinoma ostaja zgolj teoretična, dopusta pa dejansko nimam. Prosim, svetujte mi, na koga naj se obrnem glede zaostalega plačila v obliki objemov, ročno napisanih sporočilc in prihodnje hvaležnosti na družinskih porokah.
Ta služba mi je bila resnično v čast, vendar menim, da je napočil čas za mirnejšo poklicno pot, morda v vlogi sobne rastline.
Lepo vas pozdravljam,
vodstvo (prav tako jaz)
P. S.: V primeru, da moj odstop ne bo sprejet (kar se zdi precej verjetno), prosim, premislite o ponudbi boljših delovnih pogojev: vroča kava, tri minute tišine in en dremež na dan.
V vsem tem pa se tiho skriva milost
Na srečo se letni časi spreminjajo. Najstniki odrastejo v hvaležne odrasle, ki se nenadoma spomnijo vsega, kar ste počeli. In v dneh, ko se sami počutite kot otrok – ko hrepenite po nekom starejšem, modrejšem in neskončno potrpežljivem – imate Njega. Bog se veseli utrujenih staršev. On opazi nevidno delo, potrpežljive vzdihe, pogum za nove začetke. Objema, vodi in spremlja vas Oče, ki se nikoli ne utrudi, nikoli ne zavija z očmi in niti enkrat samkrat ne pomisli, da bi "odstopil" s svojega položaja.
In ne pozabite: ne gre zgolj za vzgojo otrok. Kot starši ste soustvarjalci, oblikujete duše, sejete semena, ki jih morda desetletja ne boste videli cveteti. To je sveta zemlja.
Bolje vam gre, kot si mislite. Zdaj pa si privoščite tisto skodelico kave. Zaslužite si jo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
