Mladenka dvakrat zavrnila evtanazijo: “Preživela sem smrt, zato bom tudi življenje”

Junija 2023 so 22-letni Nizozemki Zoë (medij The Guardian, ki je objavil njeno zgodbo, je spremenil njeno pravo ime) odobrili evtanazijo. Vse od svoje polnoletnosti si je prizadevala, da bi družino in pristojne prepričala, naj ji dovolijo umreti na ta način. Razlog? Neznosno duševno trpljenje.

Zadnjih nekaj tednov je preživljala v hospicu in do potankosti načrtovala svoje slovo: bližnjim je poslala poslovilno sporočilo in pripravila spominske podobice, izbrala si je glasbo, dala natisniti majice za svoje bližnje, sama pa je nameravala nositi belo obleko, z razlago, da je bilo njeno življenje že dovolj temačno. Stene sobe je polepila s fotografijami lepih spominov iz njenega življenja. Še zadnjič je objela mamo, mlajšega brata, prijateljico in psihiatra, ki jo je spremljal zadnja leta.

Psihiater ji je postavil še zadnje vprašanje: "Si prepričana?" Zoëjin jok se je ob pogledu na smrtonosno injekcijo sprevrgel v hlipanje. Evtanazijo je odklonila v zadnjem trenutku.

Zoë je hotela umreti, ker ni mogla živeti s posledicami travm iz otroštva. Med sedmim in petnajstim letom je doživljala hude zlorabe, storilec pa za svoja dejanja ni nikoli odgovarjal. Kot deklica za doživeto ni našla besed, kot najstnica pa se je dejanj globoko sramovala.

Tuširanje, umivanje zob, oblačenje in spanje v lastni postelji so bili zanjo sprožilci najbolj grozljivih spominov, ki jih je podoživljala vedno znova. Prav tako so ji nočne more skorajda onemogočale spanje. "Moje življenje sploh ni življenje, ampak preživetje," je takrat dejala.

Da bi ublažila duševno bolečino in se na neki način kaznovala, se je večkrat samopoškodovala. Zapadla je v motnje hranjenja, bila odvisna ob alkohola in drog. Hotela je pozabiti grozote, hkrati pa je bil to njen klic na pomoč.

Ko se je pri 14 letih zdravila zaradi motenj hranjenja, je del svojega doživljanja zaupala zdravstvenemu delavcu, ki pa ni storil ničesar, da bi ji pomagal. Zaradi tega je Zoë sklepala, da to, kar se ji dogaja, ni dovolj resno. Dobila je občutek, da je ničvredna in le išče pozornost, da je bila zloraba njena krivda. Sklenila je, da nikoli več ne bo z nikomer govorila o tem, kar se ji je zgodilo.

V šoli so jo ustrahovali, strokovnjaki za duševno zdravje pa so ji postavili celo vrsto diagnoz: anksiozna motnja, anoreksija, depresija, mejna osebnostna motnja ..., ki so bile strnjene v eno diagnozo: kompleksna posttravmatska stresna motnja, ki jo je povzročila huda travma iz otroštva.

V desetih letih so Zoë skušali pomagati z raznolikimi terapijami, številnimi antidepresivi in elektrošoki. Nič od tega ji ni pomagalo, počutila se je kot "zguba", ki se ne odziva na zdravljenje, kot nekdo, ki se ne trudi dovolj, da bi ozdravela. Zaradi strahu pred razočaranjem je od sebe odrivala vsakogar, ki ji je izkazal kakršnokoli prijaznost. Bila je zelo osamljena.

Tako se je v njej razrasla ideja o smrti. Po prvem poskusu samomora pri 15 letih so jo odpeljali na kliniko. Opustila je šolanje in več časa preživela s terapevti kot s prijatelji.

Potem ko je zavrnila evtanazijo, ni imela kam iti. Našli so ji posteljo na urgentnem oddelku psihiatrične bolnišnice. Prijatelji so se še bolj oddaljili od nje, kar jo je pahnilo v še večjo stisko. Počutila se je zapuščeno, dneve je preživljala v postelji in se spopadala s črnogledimi mislimi.

Medtem ko je bila uvrščena na čakalno listo za bivanje v stanovanjski skupnosti, se je Zoë še drugič podala v dogovore za začetek postopka evtanazije. "Še vedno se bojim, ampak bolj se bojim življenja, ki ga moram živeti, kot smrti," je z besedami podkrepila svojo namero.

Prepričana je bila, da bo tokrat namero izpeljala do konca. Do konca je opravila še zadnjo predpisano terapijo, da bi sebi in drugim dokazala, da je storila vse, kar je bilo v njeni moči, in izčrpala vse možnosti zdravljenja.

Pozneje je prekinila tudi drugi postopek evtanazije in kljub nepredstavljivemu trpljenju še enkrat rekla da življenju.

Tiskovni predstavnik nizozemske ustanove Expertisecentrum Euthanasie, ki se ukvarja z vprašanji evtanazije, je ob Zoëjini odločitvi za The Guardian povedal, da njena odločitev o prekinitvi postopka evtanazije ni nenavadna: približno 40 odstotkov pacientov, ki zaradi duševnega trpljenja vložijo zahtevo za evtanazijo, jo na koncu umakne.

Zoë je bila večino življenja dekle, ki je hotelo umreti. Potem ko je drugič zavrnila evtanazijo, je ob strokovni pomoči sklenila odgovoriti na bistveno vprašanje: kdo je onkraj nenehnega hotenja po smrti?  

Po polletni hospitalizaciji na psihiatriji je dala življenju še eno priložnost. Zaživela je v bivanjski skupnosti za mlade z duševnimi težavami, ki trenutne ne zmorejo živeti samostojno, ob tem pa jim je ves čas na voljo pomoč in podpora, da bi se sčasoma lahko postavili na lastne noge.  

Prenehala je kaditi, začela teči in po več letih spet obiskala zobozdravnika, kar je bil zanjo velik dosežek. Ob koncih tedna se je začela spet družiti s prijatelji in večkrat obiskala mamo in stare starše.

Njeni strahovi, boji, želje po samopoškodovanju in vsakodnevna misel na smrt s tem seveda niso izginili, a Zoë je takrat dejala: "Dosegla sem točko, ko si želim živeti bolj kot karkoli drugega, le da ne vem, kako." In še: "Ko drugi mislijo, da je čas za sprehod s psom, se vprašam: ali želim danes umreti? Toda smrt ni več v ospredju, temveč je ob boku življenja."

Tudi ko je bila pozneje spet hospitalizirana na psihiatriji in nadaljevala zdravljenje na drugi kliniki za duševno zdravje, ni obupala nad življenjem. "Prej je bilo vse vedno osredotočeno na smrt. Zdaj to počnem zase."

Iz njenega pripovedovanja se zdi, da je po prestani kalvariji končno našla smisel svojega življenja, saj je med drugim povedala, da je njena velika želja, da bi se nekoč kot prostovoljka odpravila v Afriko. Še pred tem pa bi rada dokončala šolanje. Po vseh letih je iskreno spregovorila o svojih potlačenih travmah in bila slišana.

"Ker sem bila tako blizu smrti, na življenje gledam kot na nekaj dragocenega. Ne bom vedno dobro, a zdaj vem, da je na koncu tunela luč."

Njeno zgodbo je The Guardian objavil lani decembra in našemu uredništvu ni znano, ali danes v njej še vedno zmaguje življenje ali ne. Vsekakor pa njena zadnja razmišljanja kažejo, da je s svojo trdoživostjo dosegla velik preboj na področju zdravljenja in po letih nepredstavljivega trpljenja dobila ustrezno pomoč, zaradi katere je začela odkrivati tudi barvite odtenke življenja.

Med drugim je dejala: "Preživela sem smrt, zato bom preživela tudi življenje." Namesto družbe, ki poveličuje evtanazijo kot "prekinitev trpljenja", raje postanimo družba, ki bo znala prepoznati krike bolečine, osamljenosti (tudi tiste skrite), morda celo brezvoljnosti, jim prisluhniti in ponuditi roko empatije, podpore in tolažbe.