V času, ko bi najraje pobegnili pred vsakim neugodjem – pred bolečino, starostjo, smrtjo – p. Toni Brinjovc mirno reče: "Življenje je sveto tudi takrat, ko boli."
V pogovoru s p. Tonijem, minoritom, nekdanjim bolniškim duhovnikom in župnikom moderatorjem na Ptujski Gori ter rektorjem tamkajšnje bazilike smo se pogovarjali o pomenu trpljenje, njegovih izkušnjah inštruktorja v paliativi ter o sledeh, ki jih pri njem pušča srečevanje s trpečimi in umirajočimi.
Kadar govorimo o svetosti življenja, imamo v mislih življenje od spočetja do naravne smrti. Pa je življenje res sveto tudi takrat, ko je prežeto z neznosnim trpljenjem in brez upanja na ozdravitev?
Jaz trdno verjamem in verujem, da je tudi takšno življenje sveto. Nekaj dni nazaj smo pri maši brali odlomek iz Pisma Rimljanom (Rim 14,7–12), kjer je zapisano, da se nismo sami rodili na ta svet in da tudi nimamo pravice sami končati svojega življenja. Življenje nam je podarjeno in to mora biti na prvem mestu.
Ker svetosti življenja ne definira količina trpljenja.
Točno tako. Moja izkušnja iz časov, ko sem deloval kot bolniški duhovnik, je ravno ta, da včasih trpljenje še dodatno posvečuje življenje. Pogosto se šele v trpljenju zavedamo svetosti življenja in tega, da nam je življenje podarjeno, da nismo mi glavni akterji. Trpljenje in stiska te dejansko prečistita, da spoznaš, da je življenje dar. Res je, ni prijetno trpeti in nihče ne trpi rad. A rešitev trpljenja ni v injekciji.
Kako se soočiti s trpljenjem in kako ga darovati za druge? Odgovor patra Tonija najdete v spodnjem videu.
Kako to pojasniti trpečemu ali njegovim družinskim članom?
Zelo preprosto, saj večina ljudi do tega pride sama. Kdo pa danes, v razpravah o prostovoljnem končanju življenja, postavlja trpljenje v ospredje? Tisti, ki so zdravi in nimajo te izkušnje. Tisti pa, ki vedo, kako jih je bolezen stisnila v kot in spoznajo, da so tik pred smrtjo, se pogosto začnejo zavedati vrednosti življenja in se ga oklepajo.
Ali lahko paliativna oskrba, ki načeloma blaži bolečino, omogoča tudi dostojanstven konec življenja?
Absolutno. Paliativna oskrba je dejanska rešitev za tiste, ki trpijo. Medicina je danes že tako napredovala, da se ljudje ne bojimo več smrti, ampak trpljenja. Paliativna oskrba se razvija prav zato, da človek ob zadnjih izdihljajih ne trpi in ne doživlja tistih peklenskih muk, kot so jih nekoč.
Paliativna oskrba, ki zajema vse ravni človekovega življenja – telesno, medicinsko, psihološko in socialno skrb ter skrb za svojce – trpljenje zelo ublaži oziroma poskrbi, da človek res ne bi trpel. Paliativna oskrba je tako vsekakor ena glavnih protiuteži prostovoljnemu končanju življenja, saj omogoča dostojno in naravno umiranje. Ne pospešuje umiranja in ga tudi ne podaljšuje.
Paliativna oskrba zajema veliko širše področje, saj vključuje celotnega človeka – telesno, duševno in duhovno – ter njegove svojce. Paliativni timi se namreč ukvarjajo tudi s svojci, ne le s pacientom.
Paliativna oskrba je tako vsekakor ena glavnih protiuteži prostovoljnemu končanju življenja, saj omogoča dostojno in naravno umiranje. Ne pospešuje umiranja in ga tudi ne podaljšuje.
Zagovorniki pomoči pri prostovoljnem končanju življenja pravijo, da želijo preprečiti trpljenje umirajočega. Obenem se nasprotnikom očita, da želijo to trpljenje podaljševati. Kje je meja med podaljševanjem trpljenja in preprečevanjem trpljenja pri umirajočem?
Paliativna medicina opusti vsa aktivna zdravljenja – tista, ki bi lahko podaljševala muke ali umetno vzdrževala življenje. Omogoča, da se življenje normalno in v naravnem ciklusu konča. Pri tem lajša bolečine in bolniku zagotovi osnovne potrebe, kot so nega, hrana, zdravila itd.
Svojci se pogosto ustrašijo, da bo bolnik v paliativi ostal brez hrane in bo umrl od lakote. A posameznik ima tudi v paliativnem zdravljenju zagotovljeno skrb za osnovne življenjske potrebe.
Ste se pri srečevanju z bolniki kdaj srečali z njihovo jasno željo po končanju življenja?
Moram reči, da se osebno še nikoli nisem srečal s pacientom, ki bi si resnično želel sam končati svoje življenje. Seveda sem pa v vseh teh letih, ko se ukvarjam s paliativo, naletel na željo bolnikov, da bi se končalo njihovo trpljenje. A to ni želja po prostovoljnem končanju življenju, temveč hrepenenje po mirni smrti in odsotnosti trpljenja.
Tukaj je ključna vloga svojcev in družine ter drugega podpornega zdravstvenega osebja, ki lahko skupaj omogočijo bolniku, da ob zaključku življenja ne trpi.
Pater Toni Brinjovc v pogovoru postreže tudi s konkretnimi primeri. Kako se je gospa želela vrniti domov, ker jo je bilo strah, da nihče ne bo skrbel za njenega psička, in kje so nato skupaj našli rešitev? Oglejte si video.
Kakšna pa je vloga paliativnega tima?
Štiri leta sem bil član paliativnega tima na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Tam smo se srečevali z bolniki v akutni fazi paliativne oskrbe in z njihovimi svojci. Dejansko smo iskali najboljšo možno rešitev za bolnika – bodisi bolnišnico, dom za ostarele ali hospic.
Če si je posameznik želel umreti doma, v krogu svojih, se mu je to v okviru paliativne oskrbe omogočilo. Mobilni paliativni timi so danes na voljo po vsej Sloveniji in so svojcem stalno dosegljivi, zato ni več strahu, da bi nekdo doma umiral v neznosnih mukah.
Včasih pa se je dobro prepustiti bolečini in trpljenju. Zakaj?
Mislim, da je naša družba postala zelo razvajena. Takoj, ko nas boli glava, vzamemo tableto. Ne zavedamo pa se, da je bolečina lahko koristna, ker nam nekaj sporoča. Mi pa hočemo vse bolečine in trpljenje čim hitreje izbrisati – dati zdravila, da človek ne bi trpel.
Smisel trpljenju je dal Jezus Kristus. Tistim, ki jih spremljam v trpljenju, pogosto predlagam, naj svoje trpljenje darujejo za bližnjega.
Paliativna oskrba je tako vsekakor ena glavnih protiuteži prostovoljnemu končanju življenja, saj omogoča dostojno in naravno umiranje. Ne pospešuje umiranja in ga tudi ne podaljšuje.
Ne želim delati reklame za trpljenje – tudi Jezus je ni – vendar je treba povedati, da je trpljenje lahko izraz ljubezni. Kristus bi lahko svet odrešil tudi drugače, a je s trpljenjem na križu pokazal, kako zelo ljubi ljudi. Pri tem ga je vodila ljubezen.
Če se izogibamo trpljenja, se izogibamo tudi ljubezni do bližnjega?
Tudi tako lahko rečeva. V ljubezni želimo za svojega bližnjega narediti največ. Ko se srečujem s starostniki, se ti bojijo, da bodo breme svojim otrokom. A ni to nekaj najlepšega – da lahko otrok poskrbi za svoje starše? Oni so ljubezen razdajali vse življenje. Paliativna oskrba je tako vsekakor ena glavnih protiuteži prostovoljnemu končanju življenja, saj omogoča dostojno in naravno umiranje. Ne pospešuje umiranja in ga tudi ne podaljšuje.
Kaj pa dostojanstvo človeka, o katerem je toliko govora?
Kaj sploh je dostojanstvo? Če je dostojanstvo zreducirano le na to, da je meni dobro, da ne trpim in da sem popoln, potem to ni dostojanstvo. Kakšno dostojanstvo ima oseba, ki bi se je želeli znebiti zaradi njene invalidnosti ali bolezni?
Dostojanstvo pripada osebi in traja tudi po smrti. Mi kristjani ne pokopavamo oseb, ampak njihova telesa. Osebe niso izgubljene – živijo naprej v naših mislih, spominu in predvsem v Bogu. Zato ima oseba dostojanstvo tudi po smrti, ne le do nje.
Pri krstu prejmemo dostojanstvo: maziljeni smo kot kralji in prejmemo dostojanstvo Božjih otrok. Božji otroci niso samo tisti, ki jim gre vse dobro – tudi v trpljenju in ranljivosti se kaže dostojanstvo Božjih otrok.
