"Bog je ljubezen," pravi apostol Janez (1 Jn 4,8), in kristjani se tega dobro zavedamo. Še več: trdno verujemo, da je Njegova ljubezen do nas neskončna, in posledično tudi Njegovo usmiljenje, kot potrjuje učenec, "ki ga je Jezus ljubil":
V tem je ljubezen: ne, da smo mi ljubili Boga, ampak da je on nas ljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe (1 Jn 4,10).
Zato apostol Janez v svojem evangeliju ponavlja:
Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje (Jn 3,16).
Njegovo usmiljenje je neskončno
To neskončno dejanje ljubezni do ljudi vseh časov nam pomaga razumeti, da ni ničesar, česar Bog ne bi mogel odpustiti, kljub zlu grehov, ki so jih sposobni ljudje – in tega naš razum nikakor ne more dojeti.
Katekizem Katoliške cerkve se še nekoliko poglobi v to vzvišeno resnico:
Greh prav v Jezusovem trpljenju, v katerem ga je Kristusovo usmiljenje premagalo, najbolje razkriva svojo nasilnost in svojo mnogoternost: nevernost, morilsko sovraštvo, odklanjanje in zasmehovanje s strani voditeljev in ljudstva, Pilatovo podlost in okrutnost vojakov, Judovo izdajstvo, tako bridko za Jezusa, Petrovo zatajitev in pobeg učencev. Vendar pa prav v uri teme in kneza tega sveta postane v tajnosti Kristusova žrtev vrelec, iz katerega se bo neusahljivo izlivalo odpuščanje naših grehov. (KKC 1851)
Kako bi torej lahko zlorabili Njegovo neskončno in neizčrpno usmiljenje, če je že vse odpustil s svojo dragoceno krvjo?
Greh predrznosti
Doslej smo videli, kaj je Bog storil za človeštvo: žrtvoval je vse, da nihče ne bi bil pogubljen. Kljub temu pa zveličanje zahteva naše sodelovanje.
Ne gre za to, da bi Bog od nas zahteval "plačilo", zveličanje je namreč dar. Toda to moramo zelo dobro razumeti: Gospod nas ne more prisiliti, da bi bili zveličani! Spomnimo se izreka, ki ga pripisujejo sv. Avguštinu: "Bog, ki te je ustvaril brez tvoje pomoči, te brez nje ne more zveličati."
Drugače povedano: zveličanja si moramo želeti. Vsak dan se moramo zavestno in prostovoljno truditi, da se odvračamo od greha in izpolnjujemo Božjo voljo. Le tako bomo lahko spoznali resnico in v skladu z njo tudi živeli. Ali kot pravi sv. Pavel: Bog "hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice," (1 Tim 2,4).
Nasprotno pa so tisti, ki trdijo, da jih bo Kristus zveličal brez njihovega prizadevanja, krivi predrznosti. Katekizem to pojasnjuje takole:
Obstajata dve vrsti predrznega zaupanja. Bodisi da človek precenjuje svoje sposobnosti (ko upa, da se bo mogel zveličati brez pomoči od zgoraj), bodisi da se napačno zanaša na Božjo vsemogočnost ali na Božje usmiljenje (ko upa, da bo dobil odpuščanje brez spreobrnjenja in slavo brez zasluženja). (KKC 2092)
Bog nas ljubi in nam vedno odpušča, vendar želi, da mu ostanemo zvesti, da nam bo lahko podaril večno življenje. Ne zlorabljajmo njegovega usmiljenja in storimo vse, kar zmoremo, da bomo dosegli zveličanje.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
