Kako sem končno obrisala prah s Svetega pisma in ga vključila v svoj vsakdan

Pogled na debelo knjigo marsikomu vzbudi odpor – včasih zaradi spomina na naporno učenje iz šolskih dni ali pa zaradi vsebine, ki je sodobnemu človeku pogosto nerazumljiva.

V mnogih domovih Sveto pismo počiva na polici ali v vitrini kot dragocen spomin na poseben dogodek ali kot darilo ob prejemu svetega zakramenta. Z leti se nanj nabere prah – ne samo fizičen, ampak tudi simbol naše duhovne otopelosti in površinskega odnosa do Božje besede. Božjo besedo sicer slišimo pri bogoslužju, a lahko hitro zbledi v pozabo, če je ne ohranjamo žive v vsakdanjem življenju.

Odraščala sem v tradicionalni krščanski družini, kjer je Sveto pismo imelo svoje mesto, lepo razstavljeno, a redko odprto. Pravo spoznanje, kako živa in navdihujoča je Božja beseda, pa sem dobila šele ob srečanju s kristjani, ki so se spreobrnili in vero sprejeli v odraslosti. Njihova pristnost in notranji žar sta v meni prebudila željo, da ga tudi sama odprem. Takrat sem doživela grenko spoznanje, kako malo v resnici poznam Božjo besedo, čeprav sem vse življenje del Cerkve.

Občudujem ljudi, ki svetopisemske odlomke navajajo na pamet z lahkotnostjo, kot da jih nosijo zapisane v srcu. Njihov zgled me je nagovoril in spodbudil, da sem začela iskati osebni odnos z Bogom. Takšna izkušnja ti pokaže, da Sveto pismo ni le knjiga na polici, ampak živa beseda.

Dobila sem koristen nasvet: "Začni z branjem Nove zaveze in Psalmov, tam boš najlažje razumela sporočilo. Tudi če se ti bo kaj zdelo nejasno, vztrajaj in beri naprej, sčasoma se pomen razkrije sam, pogosto ravno takrat, ko ga najbolj potrebuješ."

Tako se je začela moja pot poglabljanja v Božjo besedo – pot, ki me vedno znova navdihuje. Izbrane citate sem začela zapisovati na lističe, ki jih imam v torbici, denarnici, na nočni omarici ali prilepljene na hladilniku. Vsak izmed njih me opomni, da Bog govori tudi prek drobnih trenutkov dneva.

Prej sem bila mnenja, da je Sveto pismo treba ohranjati čim bolj nedotaknjeno: vanj ne pišeš, ne rišeš, ne označuješ. Sedaj vem, da lahko ob spoštovanju te Božje knjige tudi aktivno soustvarjam svoj stik z njo.

Sledila sem naslednjim priporočilom:

Žepno Sveto pismo uporabljam kot osebni pripomoček, ki ga vedno nosim s seboj. Všeč mi je, da ga ni treba brati od začetka do konca, ampak odlomke lahko izbiram poljubno, jih podčrtujem, označujem in zapisujem. Označene preberem večkrat in vtisnem v spomin, kar mi omogoča, da Božja beseda postane del mojega vsakdana.

Spoznala sem, da so besede Svetega pisma resnično žive in še kako aktualne tudi v sodobnem svetu, saj prinašajo tolažbo, navdih in spodbudo, če jim le dovolimo, da nas nagovorijo.

Ob branju Svetega pisma se mi besede ne vtisnejo le v spomin, ampak jih v srce vsrkavam tudi prek njegovega videza in vonja. Strani in platnice, dišeči listi ali cvetovi med njimi, vse to ustvarja zanimivo čutno izkušnjo.

Ker me originalne platnice Svetega pisma niso pritegnile, sem dobila navdih, da jih preoblikujem po svoje. Iz temnih in suhoparnih sem ustvarila novo preobleko z vzorcem in barvami, ki mi ustrezajo, ter s tem dodala svoj pečat.

Nato sem začela svetopisemske odlomke označevati z različnimi barvami, med strani pa sem dodala nekaj cvetov sivke, ki nežno zadišijo ob vsakem odpiranju. Pri branju me pogosto opazujejo tudi moji otroci, ki z zanimanjem spremljajo barvne poudarke in želijo sodelovati.

Spoštovanje do knjig je imelo v mojem življenju vedno posebno mesto, a do Svetega pisma čutim še nekaj več. To je knjiga vseh knjig, ki je najbolj brana v zgodovini in prevedena v več kot dva tisoč jezikov. Njena vrednost presega zgolj verski pomen, saj nosi tudi zgodovinske sledi in povezuje generacije, kot most skozi čas.

Ohranjam pa svoje tradicionalno pravilo: glavno, največje in najdebelejše Sveto pismo, ki sva ga z možem prejela ob poroki, ostaja simbol trajne vrednosti, spomina in spoštovanja. Vanj se ne piše, ne riše, ne lepi in ne označuje. Žepno Sveto pismo pa spremlja moje vsakdanje življenje, obogateno z mojimi oznakami.

Vredno si je vzeti trenutek za Božjo besedo, kajti s tem ne nahranimo zgolj uma, ampak predvsem dušo.