Doroteja Bizant je pred tremi leti vstopila v red frančiškank Marijinih misijonark. Trenutno je v noviciatu na Poljskem. Zase pravi, da je preprosto vaško dekle. Odraščala je na kmetiji, v veliki družini s sedmimi otroki. Vedno je bila v stiku z naravo – s tem, kar je ustvaril Bog. Pravi, da jo je prav prek stvarstva Bog začel objemati in jo pritegnil k sebi.
V srednji šoli ste zaslišali klic v redovništvo. Kako je potekalo vaše razločevanje?
Ko sem bila v drugem letniku, sem bila pri večerni maši za starega ata in do takrat sem si, kot večina katoliških deklet, želela imeti moža, veliko družino, v meni je bilo hrepenenje po tem, kar mi je bilo domače.
Pri tisti maši pa je v času povzdigovanja, ko sem gledala Nanj, ki je na oltarju, nekaj spremenilo moje srce, da je začelo hrepeneti po nečem drugem. Takoj sem vedela, da je to redovništvo. Na začetku sem se zelo prestrašila tega, saj je bilo to zame nekaj čisto neznanega.
A klic je bil v meni in držala sem ga v svojem srcu. Potem sem se vpisala na fakulteto, takrat je bilo obdobje pandemije, in nekako se nisem lotila študija. Po tistem letniku sem se jeseni odločila, da grem bolj resno na to pot. Morda bi kdo rekel, da so bila to neaktivna leta, a ves čas sem imela v sebi nekakšen občutek srca, da je to v redu.
Ko gledam nazaj, vidim, da je Bog preprosto delal v meni. To so bila leta v Nazaretu, kot Jezusova, Marijina in Jožefova – nevidna, tiha, a ne izgubljena.
Kako v celi vrsti ženskih redov sploh izbrati pravega?
V Sloveniji ni zelo veliko ženskih redov, tako da tudi tako izbiranje ni zelo težko. Ker se kar dobro poznam, sem vedela, da ne bi šla rada v zaprt red, ampak v nek aktiven apostolski red, ki vključuje tudi misijonski vidik.
Pri frančiškankah Marijinih misijonarkah sem bila na kratkih tridnevnih duhovnih vajah in to je bil prvi red, ki sem ga želela poznati. Tam mi je Gospod zelo močno spregovoril in začutila sem, da je tukaj mesto zame.
Pri tisti maši se je vaše hrepenenje spremenilo, ob tej odločitvi pa ste vseeno morali žrtvovati nekaj drugačnih možnosti za svoje življenje. Se je hrepenenje po možu in družini še kdaj vrnilo?
To je bilo zelo zanimivo: pred tem klicem so mi bili večkrat všeč fantje in sem se pogosto v koga zaljubila, po tej sveti maši pa se nisem v nikogar več zaljubila!
Hrepenenje po možu in družini se ni vrnilo do trenutka, ko sem vstopila v samostan. Ni šlo za zaljubljenost, ampak pojavili so se občutki, kaj vse bom morda zamudila. Razumela sem, da hudi duh ne želi, da bi bila sestra. Te skušnjave še vedno pridejo.
Kako pa se borite proti njim?
Različno, a največje in najmočnejše orodje zame je adoracija. Te misli so lahko zelo močne in ker sem človek, imam v sebi grešnost in se lahko vanje zapletem tako močno, da je težko priti ven. Na tej poti tudi še nisem zelo dolgo in vem, da me še marsikaj čaka. V adoraciji zmorem te misli prekiniti in se vrniti k izviru, k Bogu in k izviru svojega klica.
Sedaj ste v noviciatu. Kako je videti začetek redovne poti?
Vstopila sem pred dobrimi tremi leti. Pri vsakem redu je sicer malo drugače, a pri nas je najprej na vrsti kandidatura. Dekle, ki vstopi, najprej kak mesec živi s sestrami in spoznava njihov način življenja. Če se odloči, da želi nadaljevati, vstopi v postulat. To je obdobje dveh let in ob vstopu v postulat dekle že dobi krilo in Damjanov križ – križ sv. Frančiška, rute pa še ne.
Po postulatu sledi noviciat, ki običajno traja dve leti, je čas formacije, ko delaš in živiš kot sestra. Največja naloga je poglobiti duhovnost in karizmo svojega reda in iti "na globoko" z Gospodom. Dekle takrat zares vstopi v to življenje, kot ga imajo sestre, vstopi v duhovnost reda. Za ta čas je značilno, da je malo oddaljen od vsega drugega, pri sebi takrat nimamo ne telefonov ne računalnikov, stik z domačimi je omejen – vse, da bi lahko v tišini nekako utrdila klic. In zares je potrebna tišina, da se klic lahko utrdi, saj je življenje, ki ga vsako dekle ob vstopu izbere, težko. To ni lahko izbira.
Kako pa se spoprijemate s tem načinom življenja? Zdi se, da ni enostavno: veliko ste sami, tišina je, čeprav je lepa, lahko tudi naporna …
Za začetek moram povedati, da sem jaz v noviciatu na Poljskem, saj sta Slovenija in Poljska v isti regiji našega inštituta, in ker je Poljakinj več, je bolj logično za vse, da je noviciat in postulat tukaj. Zame je bil ta prehod zelo težek, ker izhajam iz zelo povezane družine, kjer se imamo radi in kjer radi skupaj preživljamo čas. Selitev v drugo državo pa bila težka. Prvi meseci tukaj so bili zahtevni, ker nisem znala jezika, ničesar nisem razumela, počutila sem se precej osamljeno.
Prvi meseci so bili čas, ko sem spoznavala dele sebe, ki jih prej nisem imela priložnost spoznati, ker nisem bila nikoli tako dolgo sama. A z vsakim dnem je bilo tudi zame vedno bolj domače.
Zdaj, ko sem na Poljskem skoraj tri leta, je še vedno veliko takih dni, ko imam domotožje. Ne pogrešam le svojih domačih, ampak tudi Slovenijo. Pomembno se mi zdi, da se vsakič, ko pridejo taki občutki, vrnem k bistvu. To mi je še posebej pomagalo na začetku: da sem se vračala k trenutku, ko me je Gospod poklical.
Greste vmes vseeno lahko kdaj domov?
Po prvem letu postulata na Poljskem sem šla na obisk domov, v času noviciata pa se dve leti ne sme domov. Po prvem letu te lahko obiščejo domači, moji so se malce porazdelili in me vsi obiskali. Domov pa se bom naslednjič vrnila šele po koncu noviciata. Takrat se bo začelo moje obdobje juniorata, ko se bom že udeleževala apostolskega življenja, delala ali študirala – odvisno od tęga, kaj ima Bog v načrtu zame. Ni nujno, da se vrnem v Slovenijo, lahko grem v katerokoli od teh osmih držav, ki so v naši regiji, ali pa celo na izkušnjo v misijone – še dlje.
Kaj lahko poveste o svojem redu? Po čem so poznane frančiškanke Marijine misijonarke?
Najlažje razložim tako, da pojasnim vsako besedo našega imena posebej. Beseda frančiškanke pomeni, da smo v tretjem redu svetega Frančiška in živimo po njegovem vodilu. Druga stvar je, da smo Marijine, a naša ustanoviteljica bolj kot Marijine pobožnosti poudarja njeno držo – živeti kot Marija, prek celega življenja izražati svoj fiat, zgodi se.
Misijonarke pa smo, ker smo po celem svetu, ker želimo iti tja, kjer je Kristus manj znan. Ko sem vstopila, sem imela sicer podobo misijonov povezano z daljnimi misijoni v Južni Ameriki ali Avstraliji, zdaj pa vedno bolj odkrivam, da je vsak izmed nas misijonar in da se ni treba odpraviti stotine kilometrov daleč. Za naš red sta zelo pomembni še adoracija in evharistija.
V tem načinu življenja je potrebne veliko ponižnosti in zaupanja. Kako gradite to dvoje?
To je težko, ker je tako skregano s človeško naravo in njeno grešnostjo. Vsak človek najraje dela to, kar mu ustreza, in zase določi, kaj bo počel in česa ne. Pri pokorščini pa gre ravno za to, da poslušaš, kar ti pove nekdo drug. Zaupanje zori počasi in s tem, ko zori, vedno lažje verjameš temu, da je to, kar predstojnica pove, dobro.
Nihče ne ve, kaj je zagotovo Božja volja, lahko pa verjameš, da Bog dela po predstojnicah in predstojnikih, prek škofov in papeža, da je tako močan, da lahko dela prek njihove grešne narave. Izvir zaupanja v to pa je Jezus sam. Je Bog, ki je postal človek, bil je poslušen Očetu in prišel na zemljo, k nam.
Kakšno pa je vaše vsakodnevno življenje v noviciatu na Poljskem?
Trenutno sem na štirimesečni praksi v skupnosti, v kateri sestre vodijo popoldansko varstvo za otroke. Zjutraj imamo skupaj hvalnice in skupno molitev, potem grem k sveti maši in imam še svoj čas za molitev. Navadno imam adoracijo in meditacijo s Svetim pismom, potem pa dopoldne pomagam pri pripravah na popoldne, ko pridejo otroci.
Pomagamo jim pri domačih nalogah, preprosto smo z njimi in imamo različne delavnice: plesne, glasbene in še kaj. Ti otroci večinoma prihajajo iz razbitih družin in pridejo, ker drugače nimajo kam iti, ker starši delajo ali pa so iz enostarševskih družin. Pri nas so od enih do petih, potem imamo s sestrami še skupno molitev in večerjo.
Kaj je prednost življenja v skupnosti in kaj izziv?
Izziv je osamljenost, ker se mi včasih zdi, da tukaj lahko živi vsaka svoje življenje, čeprav smo fizično blizu. Če se dve sestri ne razumeta, je lahko vsaka v svoji sobi in se sploh ne srečata. Če se ena ne želi pogovoriti, se ji preprosto ni treba. Saj pridejo različna obdobja, a meni je bilo težko sprejeti to, da je vsaka odgovorna le zase in da ne moreš nobene prisiliti v pogovor.
Kar me je pozitivno presenetilo, pa je to, kako nenavadno je, da toliko žensk živi skupaj in to kar gre. (smeh) Tu res vidim, kako je Gospod dober in kako prek vseh naših slabosti dela nekaj lepega.
Kakšna je po vaše vloga redovnice v tem času, v tem svetu, v tej družbi?
Vloga redovnice je enaka vlogi vsakega kristjana: da predstavlja Kristusa v tem svetu. Kristjani smo njegov obraz, da ga lahko prek nas ljudje srečajo. Če nekdo hodi po ulici in te vidi, ko si odprt in vesel, lahko v tebi vidi Boga. Lahko vidi, da ljubiš Življenje. V ta svet, ki deluje izgubljen, prinašamo Kristusa.
