Si človek lahko sam zapre pot v večnost?

V širši družini smo v zadnjih letih žal doživeli kar nekaj smrti. Poslovili so se tete, dva strica in zelo mlada tudi svakinja. Ne mine dan, da se ne bi spomnila nanje in zanje zmolila – zmolila za to, da so pri Bogu in da zdaj doživljajo to, kar si zagotovo vsi želimo, tudi neverujoči: mir, spokojnost, srečo.

Priznati pa moram, da se pogosto sprašujem, ali res doživljajo vse to? Mnogi med njimi so bili namreč neverni in tudi pred smrtjo niso prejeli spovedi ali drugih zakramentov. Pogosto razmišljam o tem, ali je Bog tako usmiljen, da vendarle sprejme v svoje naročje vsakogar? Ali pa si lahko človek s svojimi odločitvami in zavračanjem Boga, bodisi na povsem deklarativni ravni bodisi na ravni svojega ravnanja, dejansko zapre tisto pot v "srečno večnost", ki si jo vsi želimo in za katero bi si morali vsi prizadevati?

V razpravah o Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja pogrešam prav komponento, ki bi vključevala naš razmislek o večnosti. Če mi je po eni strani razumljivo, da neverujoči o tem ne razmišljajo, saj v večnost oz. bivanje po smrti ne verjamejo (kar pa še ne pomeni, da jih to ne zadeva), pa bi se morali vsaj kristjani odločno zavzeti za to, da živimo na tak način, da si poti v večnost ne zapremo.

Z odločitvijo za končanje lastnega življenja ali za končanje življenja drugega človeka (kar bi morali opravljati zdravstveni delavci, če bi bil ta zakon sprejet), kršimo peto Božjo zapoved "Ne ubijaj!". Ta kratka, a jasna zapoved ne dopušča nobenih obvodov ali interpretacij. Človeškega življenja nimamo pravice vzeti v nobenih okoliščinah.

Konec koncev ima dokončno presojo nad tem, kdaj kdo res do konca izpolni svoje poslanstvo na tem svetu, samo Bog. Pri vsaki zdravamariji molimo: "Prôsi za nas grešnike, zdaj in ob naši smrti uri." Povsem primerno je, da se na svojo smrtno uro, čeprav ne vemo "ne ure ne dneva", kot pravi Jezus, pripravljamo vse življenje.

Verjamem, da ima vsako trpljenje smisel in da nobeno trpljenje ni zaman. Vsak izmed nas se bo na koncu svoje poti srečal tudi z "vrati" oz. prehodom, ki označuje prehod iz življenja, kot ga poznamo tukaj in zdaj, v življenje, ki bo potem. Da je pot strma in težka in da so vrata ozka, pa nam je Jezus tudi sam povedal: "Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo." (Mt 7,14)

Trenutki umiranja so zagotovo krona te strme in naporne poti, o kateri govori Jezus. Vabi nas: "Vstopite skozi ozka vrata." To pomeni sprejeti težjo, zahtevnejšo odločitev, potrpeti do konca, sprejeti svoj križ in ga do konca nositi za Jezusom. A Jezus je neomajen: to je edina pot, ki vodi v Življenje – v večnost in mir, spokojnost bivanja z Bogom. V primerjavi z minljivostjo našega življenja nam je večnost nekaj nedoumljivega in zaenkrat nerazumljivega. Kljub temu pa večnost ostaja naš cilj in upanje.

Ob poigravanju s peto Božjo zapovedjo "Ne ubijaj!" bi si radi prilastili to, kar je izključno Božje, odločanje o lastni ali tuji smrtni uri. Človekov napuh, četudi preoblečen v navidezno empatijo in dobrodelnost, je predvsem znak strahu in pomanjkanja vere. Nobena družba ali kultura, ki si začne lastiti pravico do ubijanja ali do selekcije, kdo lahko živi in kdo ne, na krajši ali daljši rok ne more obstati, ker ne podpira več življenja.

Ne samo, da bi si z zakonom o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja dovolili posegati v lastno usodo po smrti, s tem bi na široko odprli vrata družbi smrti namesto življenja. Dobro premislimo, ali je to res nekaj, kar si želimo in za kar smo pripravljeni nositi odgovornost.