“Imejmo se radi tudi na ta način, da nikogar ne pošiljamo v smrt”

Zagovorniki Zakona o prostovoljnem končanju življenja, o katerem bomo odločali prihodnjo nedeljo, predstavljajo kot "izraz sočutja in svobode", kot "dostojanstveno umiranje in pravico do izbire". V resnici pa zakon pomeni globok preobrat v razumevanju človeka, prava in medicine. Bomo ostali družba življenja ali bomo legalizirali smrt kot odgovor na trpljenje? 

Na okrogli mizi z naslovom Evtanazija – sočutni odgovor ob smrti? je v Mirni Peči družbene, etične in duhovne razsežnosti odločanja o življenju in smrti osvetlilo šest sodelujočih gostov.

Zdravnik Igor Šuštaršič, specialist urologije, je osvetlil zgodovino evtanazije, podrobneje predstavil pojma pasivne in aktivne evtanazije ter orisal postopno spreminjanje težnje, da se evtanazija na grozo mnogih predstavlja kot človekova pravica. "V družbi ni več absolutne moralne etične instance, zato vse postane relativno in dovoljeno. Moralna pravila začne postavljati človek, s tem pa človek prevzame funkcijo boga. Začne si domišljati, da je gospodar življenja."

Opozoril je na primer Kanade, ki, potem ko je leta 2016 uzakonila evtanazijo, vsako leto beleži več smrti na račun prostovoljnega končanja življenja. "Prvo leto je bilo evtanaziranih kakih tisoč ljudi, leta 2021 že deset tisoč. Številke se povečujejo za približno trideset odstotkov letno. Danes je približno pet odstotkov vseh smrti v Kanadi na račun evtanazije." Med njimi je vedno več ljudi, ki ne želi biti "v napoto drugim".

Prepričan je, "da lahko s sistemom dolgotrajne nege in oskrbe ter z učinkovito organizirano in delujočo mrežo paliativne medicine premagujemo osamljenost, strah, trpljenje in bolečino, ne da bi se odpovedali absolutnem spoštovanju življenja".

Janez Dolinar, zdravnik anesteziolog in predsednik Združenja slovenskih katoliških zdravnikov, je že takoj po končanem študiju začel uveljavljati ugovor vesti za sodelovanje pri postopkih splava in tudi pri evtanaziji. Že leta 2008 je namreč slutil, da se bo nekoč o tem odločalo tudi v Sloveniji.

Dotaknil se je pojmovanja vrednosti življenja na različnih koncih sveta, v nadaljevanju na konkretnih primerih orisal pojem avtonomije bolnika in njegovih koristi, izpostavil velik pomen paliativne medicine in svoje razmišljanje ponazoril s primeri in z njimi povezanimi etičnimi dilemami, s katerimi se zdravniki pri svojem delu pogosto srečujejo.

"Etične dileme ob koncu življenja so vedno težke, zahtevne. Težke za nas, težke za vse bližnje, težke za bolnika. Na eni strani seveda želimo obdržati avtonomijo bolnika, da se sam odloča, mu hkrati čim bolj koristiti, ne škodovati in se ob pravem času odločiti, da nesmiselnega zdravljenja ne nadaljujemo, ampak mu omogočimo prestop v paliativno medicino, po zaslugi katere nekateri živijo še kar nekaj časa."

Mileni Miklavčič, novinarki, publicistki, ljubiteljski zgodovinarki, antropologinji in avtorici več knjig, sogovorniki že več kot 50 let zaupajo najtežje trenutke svojega življenja. Tudi sama ima izkušnjo smrti sina in v teh težkih trenutkih so jo, kot pravi, "reševale zgodbe, ki so mi jih prinašali ljudje in čakali na kakšno tolažilno besedo z moje strani. Dolgo časa teh besed nisem poznala. Pozneje, ko sem začela razmišljati, kaj vse tiči za njimi, sem ugotovila, da je pravzaprav tisto, kar je skupno nam vsem. To je vest. Pri nekaterih se pogosteje oglaša, pri drugih je leta in leta tiho".

Po njenih številnih izkušnjah pogovorov z ljudmi, ki so v življenju doživeli prenekatere težke stvari ali bili celo sami storilci, se ta začne najmočneje oglašati prav ob koncu človekovega življenja.

V tej luči je zbrane pred nedeljskim referendumom spodbudila k pogovoru s svojo vestjo. "Največkrat so med temi, ki so za, zlasti mlajši, lahko tudi vaši otroci. Naredite vse, da vam ne bo nikoli treba starega človeka, bolnika, invalida držati za roko zaradi tega, da vam olajša dušo, ampak da ga takrat božate zaradi tega, da mu pokažete, da ga imate radi. Ker to je smisel: da se imamo radi tudi na ta način, da nikogar ne pošiljamo v smrt."

Župnik Blaž Franko je perečo tematiko osvetlil s pomočjo nauka krščanske antropologije, ki uči, da je človek ustvarjen po Božji podobi in je vsako človeško življenje dar. "Življenje je dar in človek ni absolutni gospodar tega daru, ampak je skrbnik tega življenja. Vrednost našega življenja je neodvisna od koristnosti, produktivnosti ali pa subjektivne kakovosti življenja."

Kot ljudje, ustvarjeni po Božji podobi, imamo neodtujljivo dostojanstvo, ki pa se je z vznikom različnih modernih pogledov sprevrglo v egoistično dojemanje življenja, ki ga merimo po užitku, ob tem pa vztrajno odrivamo trpljenje. Meni, da se današnja bitka odloča med tem, da je življenje dar, in tem, da je življenje naša lastnina.

Dotaknil se je pomena trpljenja. "Trpljenje ni nasprotje človekovemu dostojanstvu, ampak v luči križa krščanstvo daje drugačen pogled: trpljenje poveže z ljubeznijo, s sprejetjem in darovanjem. Ko trpljenje sprejmemo, ni brezsmiselno."

Kot je še dodal, krščanski odgovor ne sme ostati pravni ali moralni odgovor, temveč "moramo en korak naprej do pastoralnega odgovora: da želimo spremljati in ohraniti bližino, prijeti za roko in razumeti človeka, ko je prestrašen, ko je osamljen, ko ima občutek, da je breme. In da se zavedamo, da vrednost človeka ostaja tudi takrat, kadar življenje izgleda nekoristno. Da damo v tistih trenutkih smisel, podporo in oporo".

Jani Kramar, predsednik območnega odbora Društva Hospic za Dolenjsko, Posavje in Belo krajino, je v zadnjih 12 letih spremljal že več kot sto umirajočih. V Hospicu je pravzaprav začel delati, ker se je smrti bal.

Ugotavlja, da se o smrti še vedno premalo pogovarjamo, kar so po njegovo zamujeni, sveti trenutki. Meni, da je sočutni odgovor družbe na starajočo populacijo ta, da Hospic in paliativna oskrba postaneta dostopna, ob tem pa je treba podpreti tudi svojce umirajočega. "Ko družine približamo umirajočim, želimo na ta način ustvarjati to družbo bolj sočutno."

"Preden sem začel delati v Hospicu, sem si želel hitre smrti. Želel sem si kap, infarkt, nekaj, kar bi prišlo pravzaprav na hitro, pa seveda nekje v ozadju, da ne bi preveč bolelo. Tega se vsi bojimo. Odkar delam v Hospicu, bi si pa želel, da smrt ne bi bila hitra, da bi imel čas še komu reči adijo, hvala, rad te imam. Zato se mi zdi, da evtanazija ne pelje v sočutno družbo."

Kot zadnja je na okrogli mizi spregovorila Vladimira Novina, ki je po hudi bolezni najprej izgubila moža in nekaj let pozneje še enega od treh sinov. Z vero je zmogla premagati bolečino in vse prepreke ter osmisliti življenje tudi z nesebično pomočjo drugim. Njeno zgodbo bomo na Aleteii predstavili v prihodnjih dneh.