Ko se počutite slabo v svoji koži, naj vas spremljajo ti svetopisemski navedki

Pomanjkanje ljubezni do samega sebe je težka stvar. Ne gre zgolj za prehodno nerazpoloženje ali slab dan: to je globoka bolečina, ki človeku razžira srce in mu vliva občutek, da je nevreden, zasramovan in neljubljen. Mnogi izmed nas smo to že kdaj občutili, vendar o tovrstnih izkušnjah običajno ne govorimo.

In vendar: On, ki nas je ustvaril in ki pozna vsak najtemnejši kotiček naših misli, nas nikoli ne neha ljubiti. Niti za en sam trenutek.

Tudi kadar v sebi ne zmoremo videti nič dobrega, Bog vedno vidi vse dobro, kar je ustvaril. Ko si ne moremo predstavljati, da bi bili ljubljeni, nas ljubkuje z besedami. Ko čutimo, da ne bomo nikoli zveličani, nam ponuja odrešenje.

Če se torej vedno znova slabo počutite v svoji koži, te svetopisemske vrstice morda ne bodo takoj odpravile vse teže bremena, ki jo nosite, lahko pa jo bodo olajšale. Te besede nosíte v svojem srcu v najtežjih dneh, kot opomnik, da niste sami in da On, ki vas je ustvaril, ni spremenil svojega mnenja o vas.

Ko se utapljate v samopomilovanju, se vam lahko zdi, da je Bog daleč. Vendar to ne drži. Ta vrstica nas spominja, da je Bog najbližje takrat, ko smo najbolj ranjeni. On vidi našo ranjeno dušo – in nam ostaja blizu.

Morda ne čutite, da ste dragoceni. Morda se celo gnusite sami sebi. Toda Bog vas gleda z očmi usmiljenja in ljubezni. Niste izjema v Njegovi ljubezni – prav vi ste razlog zanjo.

Samozaničevanje rado obtožuje – vedno znova nas spominja na vsako napako in neuspeh. Toda Sveto pismo nam da prav: ko smo Kristusovi, ni obsodbe. Prav nobene. Če nas Bog ne obsoja, zakaj bi torej obsojali sami sebe?

Včasih se lastno srce obrne proti nam in naš um napolni s krutimi, neusmiljenimi mislimi. Toda Bog je močnejši od tega glasu. On pozna naše namere, naše težave, našo zgodbo – in na naše notranje obtožbe odgovarja z ljubeznijo.

Težko si predstavljamo, da se Bog veseli nekoga, ki se ne počuti dobro v svoji koži. In vendar se veseli vsakega človeka. Veseli se nas. Veseli se v nas. In nas lahko prenovi – tudi takrat, ko se nam zdi, da smo čustveno in duhovno povsem izčrpani.

Nesprejemanje samega sebe se morda zdi osebno breme, pa vendar ga ne nosimo sami. Predvsem pa ni trajno. Nismo najhujša stvar, ki smo jo storili, nismo tisti kruti glas v lastni glavi. Smo Božji otroci. In z Njegovo pomočjo lahko naše nesprejemanje počasi, toda zanesljivo začne popuščati in se spremeni v ozdravljenje, v upanje, morda celo v ljubezen.

Ob tem pa ne pozabimo: če se naši občutki ničvrednosti nadaljujejo ali vplivajo na našo sposobnost spopadanja z vsakdanjim življenjem, je priporočljivo, da poiščemo strokovno pomoč.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.